Ko se ti rodi otrok s posebnimi potrebami, namesto cartanja, spremljanja prvih korakov, veselja ob prvih besedah, hodiš od terapije do terapije, od specialista do specialista … včasih se te podajajo kot pink ponk žogico, na koncu pa ugotoviš, »da veš, da nič ne veš«.
Tako nekako, zelo milo rečeno, je bilo tudi pri nas.
Navadno, za mnoge, pomoč pride veliko prepozno.
Tudi za nas je prišla veliko prepozno.
In potem se, potom »mama telefona«, soočiš s 1001 neznano besedo, 1001 neznano terapijo, kot šolarček v prvem razredu iščeš kaj vse te nove besede sploh pomenijo.
Senzorna soba
Ena izmed besed, ki smo se jo naučili in jo kaj hitro tudi spoznali, je bila senzorna soba. Lini je takoj postala všečna, saj se v njej, če je dobro opremljena najde vedno nekaj zanimivega in motivacijskega. Senzorno sobo zato s pridom uporabljamo ne le pri terapiji senzorne integracije (t.i. delovni terapiji) pač pa tudi pri logopedskih vajah in nevrofizioterapiji.
Kaj to v reali pomeni?
To v reali pomeni, da (nevro)logoped in (nevro)fizioterapevt prihajata v senzorno sobo in z Lino, preko igralne terapije, usvajata veščine, ki bi jih sicer na svojem oddelku, v svoji pisarni. Mnogim otrokom, ki so hiperaktivni, imajo motnjo pozornosti in koncentracije ter potrebujejo pri delu veliko motivacije in posebno usmerjene stimulacije, je tak način zelo pisan na kožo.
Tudi kombinacija senzorne integracije z logopedijo oz. z fizioterapijo se pri otrocih, kakršna je Lina, obnese več kot odlično, saj se sočasno skrbi za njene senzorne dražljaje in govor oz. usmerjeno fizioterapevtsko gibanje.
Dobro opremljena senzorna soba za izvajanje senzorne integracije v okviru delovne terapije.
Pomen kosistence pri izvajanju vaj senzorne integracije
Senzorna integracija, četudi vedno bolj razširjena, je za mnoge še vedno nekaj, s čimer se srečajo prvič v svojem življenju in običajno zelo pozno. Delovni terapevti, ki sicer izvajajo senzorno integracijo, pogosto nimajo primernih prostorov, ponekod tudi ne primerno izobraženega kadra. Seveda to ne velja za vse.
Lina je imela velikansko srečo, da je bila sprejeta na ZGNL, kjer imajo ogromno in zelo dobro opremljeno senzorno sobo ter dobro izobražen kader.
Opažam, da se tako otroci s posebnimi potrebami, kot tudi ostali otroci, vedno pogosteje srečujejo s t.i. senzornimi motnjami, kamor sodi velik spekter težav, ki zajemajo različne telesne sisiteme – vestibularnega in proprioceptivnega ter predela možganov, ki preko receptorjev procesirajo t.i. »inpute« oziroma dražljaje iz okolja (preko vida, tipa, vonja, okusa in sluha).
Pričakovalo bi se, da bodo terapije senzorne integracije, vsaj otrokom s posebnimi potrebami, ponujene v res velikem obsegu. No, pa temu ni tako, prej ali slej vsak starš pristane na trnih tleh, ko je potrebno poseči kar globoko v denarnico.
Pri vajah senzorne integracije je namreč zelo pomembna konsistentnost … čim bolj strnjene obravnave in čim več dela doma. Sama tako vsem staršem svetujem, naj si nabavijo osnovne pripomočke, in naj jih delovni terapevti priučijo na neke najbolj osnovne vaje, ki jih res ni težko izvajati tudi doma. Marsikje je moč tudi nekoliko improvizirati.
Vaje senzorne integracije ob uporabi prvin t.i. “igralne terapije” 😃
Motnje senzorne integracije
Naša Lina ima več izzivov na samem senzornem področju, ki pa smo jih z leti že uspešno zmanjšali: motnjo hranjenja (zaradi nekoč izredne hipersenzibilnosti oralnega aparata), motnjo govora, motorične težave, proprioceptivne težave, vestibularne težave, motnje sprejemanja določenih dražljajev iz okolja (taktilnost, sluh itd.) in še bi lahko naštevala.
Zame, kot mamo, je bila verjetno ena izmed težjih preizkušenj, prav Linin izziv z motnjo hranjenja. Lina nikakor ni zmogla stimulacijskih dražljajev, ki jo je prinašala teksturna hrana, zato smo bili več let na popolnoma pasirani hrani, pa še slednjo je sprejemala zgolj pogojno.
Za prehransko motnjo sva z Linico ustvarili povsem najin, Lini individualno prilagojen protokol, ki je dejansko pokazal zelo dobre rezultate in Lina sedaj sprejema tudi teksturno hrano. Ne morem trditi da vso oz. v vseh obdobjih, ampak napredki so v primerjavi s poprej, ogromni. So teksture, ki jih še ne zmore sprejeti, so obdobja, ko je slabše, ampak generalno gledano napredujemo bolj, kot sem si kdajkoli upala upati.
Opazila sem, kako veliko k te pripomoreta, poleg rednih vaj, tudi primerna prehrana in zdravo črevesje. Ni iz trte izvito, da črevesje dan danes strokovnjaki imenujejo tudi »drugi možgani«. Povezave med črevesjem in možgani so tako močne in očitne, da v kolikor ne deluje črevesje, tudi možgančki ne bodo. V možganih pa so vsi najpomembnejši senzorni centri (ki vključujejo tudi nevrone in receptorje za sprejeme in predelavo senzornih dražljajev iz okolja).
Če si vešč opazovanja in povezovanja (telesa kot celote), je moč opaziti, da se skladno s stanjem črevesja izboljšuje oz. poslabšuje tudi dinamika senzornih težav. Kot bi se vozil na vlaku smrti … gor-dol, gor-dol itd. Zato je zelo pomembno vzdrževanje zdravih prehranskih navad, ki podpirajo delovanje črevesja-možganov.
ČE POVZAMEM: Otrok, ki se sooča z izzivi senzornih motenj potrebuje bodisi manj, bodisi več stimulacije v soodvisnosti na “inpute” in “outpute” ter primerno prehrano.
ZNAKI SENZORNE DISFUNKCIJE
- zaostanek v motoričnem razvoju
- motnje hranjenja
- specifične učne težave
- motnje govora
- motnje branja in pisanja
- hiperaktivnost in/ali hipoaktivnost
- motnje pozornosti in koncentracije
- slaba organizacija
- vedenjske in čustvene težave
- težave pri sledenju navodil
- impulzivnost
- itd.
Vaje senzorne integracije ob uporabi prvin t.i. “igralne terapije” 😃
Pomen senzornega sistema v vsakdanjem življenju
Senzorni sistem je skupek sistemov, ki so življenjskega pomena, saj služijo kot temelj za razvoj različnih veščin. S tega vidika je senzorna integracija življenjsko pomembna in nujna terapija, v kolikor ima otrok diagnosticirane motnje senzornega sistema oz. integracije.
Z vidika senzorike lahko govorimo o sedmin čutilnih senzornih sistemi: taktilni (dotik, otip), slušni (sluh), vidni (vid), olfaktorni (vonj), gustatorni (okus), vestibularni (ravnotežje, ki izhaja iz koščic notranjega ušesa) in proprioceptivni (izhaja iz kit, mišic … nasploh iz zavedanje lastnega telesa).
Temu bi lahko dodali še orali senzorični sistem, motnje v zaznavanju teksture v predelu lic, ustnic, jezika in oralnega aparata nasploh. Sploh otroci s posebnimi potrebami, ki se soočajo z oralno motnjo, potrebujejo veliko oralne stimulacije, da se zmorejo samo(z)regulirati za nadaljnje aktivnosti.
V vseh naštetih čutilih se nahajajo sprejemni receptorji, ki sprejemajo informacije in jih prenašajo v možgane, kjer se le-ti integrirajo.
Od uspešnosti integracije prejetih dražljajev je odvisno ali bo končna sporoliko ustrezno ali neustrezno.
Te informacije (dražljaji) so dobesedno rečeno, hrana za naše možgane. Od ustreznosti predelave pa je odvisno kakšno bo končno sporočilo, ki ga bodo možgani oddali, bo integrirano ustrezno ali pa napačno oz. moteno. Od tu ime “senzorne motnje integracije”.
Vse omenjene čute pa lahko grobo razdelimo v dve glavni kategoriji: hipersenzibilnost (prevelika občutljivost) in hiposenzibilnost (premajhna občutljivost). Največkrat se na celotnem senzornem sistemu telesnega zemljevida pojavljajo kombinacije obeh.
Vloga možganov ter centralnega in perifernega živčnega sistema
Da bi se možgani (oziroma živčni sistem) razvijali in funkcionirali primerno oz. ustrezno, potrebujejo ogromno okoljskih dražljajev, zato, kot že rečeno, je potrebnih čim več vaj senzorne integracije izvajati vsak dan tudi doma. Konsistentnost je tako previlo “številka 1”. Če tega »inputa« ne dobijo pogosto, so lačni, jih v dobesednem pomenu besede (iz)stradamo. Tako kot obroke hrane razporedimo čez dan, je potrebno tudi »senzorno hrano« ponuditi večkrat na dan. Tako imenovana »senzorna dieta« (odsotnost senzornih dražljajev), sploh ko gre za otroke s posebnimi potrebami, ni zaželena in ne daje rezultatov … rezultate, kot že rečeno, daje konsistentnost.
Da možgani pravilno delujejo, potrebujejo torej ogromno senzornega vnosa, t.i. »hrane za možgane«, ki jo sprejemajo oz. zaznavajo receptorji treh vrst:
- ekteroreceptorji oz. okoljski receptorji (dražljaji okusa, tipa, vonja, sluha in vida);
- proprioreceptorji oz. mišično-skeletni receptorji, vključno z glavo (dražljaji kit, mišic in sklepov) ter
- interoreceptorji oz. notranji receptorji (dražljaji nezavedne ravni – lakota, zaspanost, potrebe po izločanju, bolečina itd.).
Osnovno načelo (do)dajanja zunanjih dražljajev (inputov) upošteva oz. sledi tako ustrezni izbiri vrste dražljaja, kot tudi zadostni količini senzornega vnosa le-tega. Pomemben je tudi sam način vnosa, saj si želimo, da do vnosa prihaja na otroku sprejemljiv, pozitiven način (da je izkušnja pozitivna), in ne na negativnega, otroku nesprejemljiv način, saj negativna izkušnja lahko izzove neželeno vedenje in čustvovanje.
Pri sami senzorni integraciji sodeluje centralni ali osrednji živčni sistem (mali in veliki možgani s hrbtenjačo) in obkrajni ali periferni živčni sistem, ki je zunaj centralnega (nevroni in receptorji – največ jih vsebujejo dlani in stopala, zato je za integracijo primerna tudi npr. refleksoterapija), v končni fazi tudi koščice osrednjega ušesa .
Sama sem prav zaradi vsega naštetega velika zagovornica senzornih sob, saj na otroka delujejo pozitivno in visoko motivacijsko, vanje se otrok vedno rad vrača. Sama sem imela priliko doživet, kako je na Lino vplivala t.i. senzorna integracija v prostoru, kjer ni bilo senzorne sobe in v prostoru, kjer je bila senzorna soba ponujena v vsem svojem razkošju. Razlika je bila ogromna.
Moje skromno mnenje zato je, da bi morala vsaka terapija senzorne integracije potekati zgolj in samo v senzorni sobi. Pa v reali ni tako. Slovenija je namreč ta trenutek še vedno sila podhranjena s ponudbo senzornih sob.
Kaj pravi o senzorni integraciji DR. A. JEAN AYRES
Dr. Ayres, delovna terapevtka, dr. psihologije in avtorica številnih knjig, kot npr. »Sensory Integration and the Child«
POVZETO PO DR. AYRES:
- »Je nevrološki proces, ki nam pomaga organizirati senzorno zaznavanje iz lastnega telesa in okolja ter omogoča, da telo te informacije učinkovito uporabi znotraj določenega okolja.« (dr. Ayres, 1972)
- »Senzorna integracije je uporaba občutij za uporabo. Naši čuti nam dajejo informacije o fizičnem stanju našega telesa in o okolju okrog nas.Možgani morajo organizirati vsa naša občutja, če se želi oseba premikati, učiti in vesti na produktiven način.«
- »Teorija senzorne integracije nam pomaga pri razumevanju, kako občutja vplivajo na učenje, socialno-emocionalni razvoj in nevrološke procese, kot so motorična aktivnost, pozornost in nivo vzburjenja.«
- »Ljudje z disfunkcijo senzorne integracije imajo težave pri zaznavanju dotika, vonja, sluha, okusa, vida, pri telesni koordinaciji in gibanju proti gravitaciji. Ob tem imajo lahko tudi težave pri gibanju, koordinaciji in zaznavanju, kje se nahaja njihovo telo glede na prostor, ki jih obdaja.«
- »Disfinkcija senzorne intehracije je zelo pogosta pri posameznikih z avtizmom in ADHD (motnje pozornosti in hiperaktivnosti).«
Spodaj dodajam PDF skripto o senzorni integraciji po dr. Ayres.
S klikom na sliko, se odpre PDF 👇👇👇👇
📣 Pozor
Članek je plod mojih izkustev, izobraževanj in sodelovanj s terapevti, in nikakor ni nadomestilo za obravnavo pri lečečem pediatru, specialistu, v razvojni ambulanti in/ali terapevtu. Večina slik je last družine Šukelj in jih brez predhodnega dovoljenja ni dovoljeno širiti, kopirati ali kakorkoli razmnoževati
Viri
- mag. Nevenka Gričar – Senzorna integracija (PDF skripta iz udeleženega tečaja na “Centru Motus”)
- Gričar & Kovačič – Pasti sodobnega stila življenja za razvoj senzorne integracije (PDF, ki je dosegljiv online)
- Vrtec Mavrica Brežice – Otrok in senzorna integracija (dosegljivo online)