Hipoterapija: več kot alternativa nevrofizioterapiji za otroke s posebnimi potrebami

Naj pričnem z besedami, kako neizmerno hvaležni smo kot družina prav vsakemu posamezniku, ne glede na način pomoči oziroma vložek, saj je naši Lini danes omogočeno, da lahko obiskuje tudi vse tiste terapije, ki jih poprej starša nisva  zmogla pokriti z družinskimi financami.

Takole vas Lina pozdravlja s svoje prve, s konji obarvane dogodivščine – s svoje čisto prve  terapije s konjem z Društva Marengo v Krškem, ki jo je zaradi deževnega obdobja, ki mu nikakor ni videti konca, tako težko dočakala. Tale mini ranč, sredi neokrnjene narave ima poleg konj tudi številne druge živalce, ki jih imajo otroci radi – psa, mini koze, zajce in kokoške. Prijazna terapevtka za terapije s pomočjo konjev (skrajšano: terapevtka za TPK) pa nam hitela poimensko predstaviti njihove 3 glavne junake – njihove tri konjiče. Naj na hitro povem, da terapevti za TPK, primerjalno s hipoterapevtom (nevrofizioterapevtom), deluje širše, torej ne izključno na področju fizioterapija, ampak tudi na ostalih razvojnih področjih (vedenjskih, čustvenih itd.), torej na več terapevtskih raveh, o katerih bo govora nižje v tekstu (govorno-jezikovna raven, delovno terapevtska raven itd.).

Lina se je odločila, da vas na to prečudovito popotovanje vzame s seboj, da vam pokaže sličice, kako pogumna je bila na svojem prvem snidenju s konjem in kako se je spopadla s svojim strahom pred višino, ko se je prvič povzpela na tako visoko in enkratno žival, kot je konj.

Preden se kdo spotakne ob čelado … ja, nima je 😒 prvič ni šlo 🤷‍♀️, smo jo pa skrbno in dobro varovale 3 odrasle osebe 💪 sem bila tudi mamica nekaj časa z njo na konju (žal ni fotk). Naslednjič je torej pred Lino nov izziv, soočenje s senzornimi ovirami – s čelado.

Sama pa bom ta sestavek izkoristila, da vam nekoliko več povem o tem, kako se je rodila ideja hipoterapije in kaj vse dobrega prinaša otrokom, kakršna je naša Lina. Kdor je prvič na naši strani in ne ve s čim vse se spopadamo, zakaj vse te terapije, zakaj nenazadnje odločitev za hipoterapijo, vas povabim, da si Linino zgodbo preberete TU.,

Arhiv družine Šukelj: ogrevanje pred terapijo

Lina na Ranču

Konj je za otroke zelo atraktivna žival že zaradi svoje veličine, barv, gibanja, oglašanja in običajno prijaznega, celo zaščitniškega odnosa, ki ga konji vzpostavljajo v odnosu do ljudi, posebej otrok. Otrok si želi to veličastno žival poimenovati, posnemati oglašanje, božati, hraniti, krtačiti, tudi opremiti za ježo, opazuje verbalno in neverbalno komunikacijo te velike živali, se zanjo zanima in s tem avtomatsko stopa v interakcijo, se uči pozornosti, uri govorne sposobnosti, senzorne zaznave, ki prihajajo tako od konja kot iz okolice itd. Samo jahanje pa je seveda svojevrstna dogodivščina, ki za seboj potegne polno terapevtskih koristi, od tu izraz hipoterpija.

Ker so otroci radi zunaj in radi ob živalih, je velikanska prednost hipoterapije ta, da se zelo približa naravi otroka, kjer je glavni otrokov partner oziroma terapevt, če bi temu lahko to rekli, konj in ne človek. Hipoterapija in aktivnosti s konjem otroku tako omogočajo, da v naravnem okolju razvija, vadi, krepi in uri številne potrebne gibalne sposobnosti in spretnosti, ki jih bo potreboval za življenje sploh, če je nekoliko gibalno oviran in se na tem področju srečuje z izzivi, gibalnimi zaostanki za vrstniki, tako kot na primer naša Lina, ki sicer ni močno gibalno ovirana, a kljub temu gibalno močno zaostaja za vrtniki. 

Velika prednost terapije je tudi ta, da poteka v naravi, na svežem zraku, na soncu, vsaj v našem primeru tudi v samem objemu gozda, ki je s svojim oddajanjem negativnih ionov in drevesne eterike, sam po sebi zdravilen. Mi smo sicer imeli bolj klavrno vreme, a nič zato, tudi sonček še pride, in nekaj kapelj dežja vsekakor ni ubilo našega pozitivnega duha, tudi smeha in dobre volje ni manjkalo. 

Arhiv družine Šukelj: pogumno povzpetje na konja.

Kaj vam ima o svoji prvi konjski urici povedati in pokazati Lina

Lina: “Sprva me konjiči niso zanimali, saj je na “ranču” tudi polno drugih zanimivih stvari, od peskovnika, avtomobilčkov, gugalnic, mini tobogana, drugih živalc in družbe malega fantiča, kateri je takoj pritegnil mojo pozornost. Ko me je mami odpeljala v manežo, sem bila huda, negodovala sem, ker bi se raje igrala s fantičem, a je mami vztrajala. Potem se je na konja najprej povzpela mami in začelo me je zanimati kaj se dogaja, kaj dela mami tam gori na hrbtu velike živali in sem takoj pritekla bliže, bile so me sami oči in na usta se je prikradel nasmešek. Terapevtka za terapije s pomočjo konjev me je previdno dvignila in me dala sedeti pred mamico na konja, uhhuuuhuhuuu kako čuden občutek je bil tole, da sem hitro prosila za dol. Pa mi tudi na tleh še vedno ni dalo miru, ker je bila mami še vedno na konju, jaz pa na tleh. Tako pa ne bo šlo, sem so “zagodrnjala” … hitro sem prosila, da me dajo nazaj k mami. In sva pojezdili, prvi krog z bolj resnim obrazom, ki se je privajal na občutke, višino in novo dogajanje, na lovljenje ravnotežja in vse premike, ki sem jih čutila na konjskem hrbtu brez sedla … čeprav priznam, imel je zelo lepo sedalno podlogo, mama bi rekla “šikano”. No, drugi krog je bila že žurka, smeha na izvoz, ugotovila sem, da je to pa nekaj zlo fajnega. gledati na svet z višine, se pustit razvajat konju in imeti ob tem dober razgled naokoli … tako fajnega, da niti vedela nisem, kdaj je mami odskočila iz konjica in sem na njem ostala sama. Poleg terapije sem se na konju dodobra nasmejala, mama pravi, da je tudi smeh vsaj pol zdravja, torej bom zdrava mala navihanka. Ker je vsega lepega enkrat konec, je bilo konec tudi moje prve urice, zopet sem se hudovala, ker se želela splezati nazaj na konja, pa ni šlo, sem še premajhna. Pobožala sem ga v slovo, mami in ati pa sta obljubila, da me kmalu pripeljeta nazaj.”

Arhiv družine Šukelj: pozdrav od Line.

Hipoterapija se predstavi

Verjamem, da ste za hipoterapijo, ki nam je hvala bogu dosegljiva tudi v Sloveniji, cene pri izurjenih hipiterapevtih pa se gibljejo od nekje 25 eur/terapijo dalje (odvisno od ranča do rača), že vsi slišali … ali pa vsaj večina vas. Sama beseda izhaja iz Grščine, »HIPPOS«  namreč pomeni konj. Terapija s konjem je terapevtsko-rehabilitacijsko zdravljenje s konjem, kjer je kot terapevt uporabljen konj (brez sedla), je nekakšna alternativna oblika klasični nevrofizioterapiji, ki se uporablja bodisi kot samostojna terapija bodisi kot podporna terapija klasični obliki – nadgradnja klasični obliki. Osnovni namen je primerna nevrofiziološka stimulacija telesa. Pri terapiji se tako konja uporablja za fizično in duševno rehabilitacijo ljudi s telesnimi, duševnimi in/ali psihološkimi motnjami. Hipoterapija je torej veliko več kot zgolj nevrofizioterapija, saj ima poleg tega še druge koristi, od socialnih, psiholoških, pa vse do govornih in senzornih, poleg “terapevta” – konja je namreč prisotnih še veliko dejavnikov, nenazadnje tudi s strani okolja, ki celostno vplivajo na otrokovo gibanje, vedenje, zaznavanje, čustvovanje in funkcionalno učenje.

Grki so jahanju pripisali čudežno zdravilno moč. Bolnikom so predpisovali jahanje, saj je
veljalo prepričanje, da ježa dvigne voljo do življenja in prebudi duha. Da jahanje ni le način
transporta ali doseganje rezultatov v konjeniških športih je danes potrjeno z mnogimi
raziskavami. 

Hipoterapija se zelo priporoča in kaže pozitivne rezultate na področjih s katerimi se srečuje naša Lina: avtizem, duševna motnja, razvojni zaostanek na vseh področjih, govorna motnja, hipotonija s pridruženo medenično lordozo, senzorno-proprioceptivne motnje in vestibularne motnje, prehranska motnja zaradi hipersenzibilnosti ustne votline, hipertonega jezika in slabe oralne motorike, tudi zaradi suma na cerebralno paralizo. Terapija kot taka odlično stimulira tudi črevesje s katerim ima Lina težave že od rojstva in ima  pozitiven vpliv na poškodbe možganov, Lina je namreč takoj po porodu utrpela možganske krvavitve. 

Ob delu s konji so terapevti opazili mnogo pozitivnih učinkov na različna področja otrokovega razvoja. Stik s konjem namreč na jahača deluje celostno – na telesnem, socialnem, emocionalnem in duševnem nivoju. Stik s konjem je večplasten – nevromotoričen (uravnavanje tonusa, ravnotežne reakcije, simetrija, pravilna drža, ritem, trening učenja kretenj), senzomotoričen (zavedanje svojega telesa, okolice, poglobljena občutenja), psihomotiričen (obvladovanje strahu pred premikanjem, razvoj identitete, razvijanje odnosa, aktivno sodelovanje) in sociomotoričen (notranja harmonija, socialna komunikacija).

Več poglobljenih dejstev pa v nadaljevanju, opirajoč se na strokovne vire.

Slika vzeta s spleta (free pictures)

O hipoterapiji, kot že rečeno, smo pri nas razmišljali že dolgo, a jo finančno nismo zmogli. Lina, ki se na račun hipotonije in medenične lordoze sooča z rahlo gibalno oviranostjo, pri šestih letih tako še vedno ni sposobna samostoje hoje po stopnicah, neravnih terenih, strminah in gibalno v marsičem zaostaja za vrstniki, zelo slabo sprejema klasično nevrofizioterapijo, preprosto ji ni pisana na kožo in ne sodeluje (jo odklanja). Prijazen nevrofizioteravt, sicer samoplačniški, nam je v povezavi z omenjenimi problemi in tudi težavami s hojo, Lina namreč zelo rada sestopa na prste, pri čemer trpijo tetiva, svetoval hipoterapijo, kot alternativo klasični nevrofizioterapiji, ki jo bomo sčasoma nadgradili s Feldenkrais terapijo (t.i. “prevzgojo” telesa po izumitelju, ki sliši na ime  dr. Moshe Feldenkrais) . Hipoterapija ima namreč učinek na vse omenjene težave, za nadgradnjo, kot mama temu pravim bonus paket, pa še številne druge ugodne vplive – na govor, senzoriko, propriocepijo, vedenje, čustvovanje itd., če povzamem na kratko. Deluje na več ravneh: na telesni ravni, na ravni delovne terapije, na govorno-jezikovni ravni, na kardio-respiratorni ravni, in na ravni, ki je za mene mamo najbolj fascinantna, na nevrološki ravni, torej na ravni naših možganov. Vse to in še mnogo več je botrovalo odločitvi, ki so Lino pripeljala h konjiču, ki ste ga lahko videli na sliki zgoraj in sliši na ime Miško.

Konji so lahko v veliko pogledih veliko boljši terapevti kot človek, saj imajo to svojevrstno oziroma unikatno sposobnost, da zmorejo prebrati (zaznati) vedenja in čustva svojih jahačev in se na to odzvati s povratno informacijo, ob enem pa ima njihov štiritaktni korak, ki povzroča ponavljajoče se ritmično gibanje, t.i. transdermalno električno stimulacijo, ki se preko konjskega hrbta prenaša na jahačevo telo, številne pozitivne medicinske učinke – urjenje motoričnih (gibalnih) funkcij, povečevanje mišičnega tonusa, izboljšanje koordinacije gibanja, večanje gibljivosti sklepov, optimizacijo hoje, izboljšanje izrabe kardio-vaskularnega sistema, … če jih naštejem samo nekaj

Slika vzeta s spleta (free pictures).

Hipoterapija v različnih preoblekah (oblike hipoterapije)

Sama bi terapijo s konjem razdelila na dve  večji in pomembnejši področij (obstaja jih več): psihološko oz. psihoterapevtsko, ki vpliva na boljši odnos do samega sebe (čuječnost, boljšo samopodobo in samozavest) in ne vključuje jahanja, gre torej za terapijo ob konju oziroma terapevtsko hojo ob konju, in na medicinsko oz. rehabilitacijsko (tudi fizikalno), ki temelji na terapevtskem jahanju in je za Lino veliko pomembnejše od psihološkega. Poleg vseh nevrofizioterapevtskih in drugih dobrobiti, o katerih bo govora v nadaljevanju, ima namreč tudi pomemben vpliv  na možgane, sploh na male možgane, možganske krvne pretoke in ponovno vzpostavljanje možganskih povezav, sploh malih možganov s čelnim režnjem, ki so pri otrocih, kakršna je Lina pogosto slabo funkcionalni. Če na hitro omenim še ostala področja, ki imajo poleg medicinskega in psihološkega, zdravilne oziroma terapevtske učinke na jahača pa so še: pedagoško področje, sociološko (socialno) oziroma socialno-integrativno področje in konjeniško področje, t.i. športno jahanje – parakonjeništvo. Najpogosteje se pri terapevtskem zdravljenju nekatera področja med seboj prepletajo.

Ko se konj premika, jahači na njem integrirajo posturalne reflekse, razvijejo ravnotežje in ravnotežne reakcije, normalizirajo mišični tonus in pomagajo povečati moč trupa in okončin. Konjsko gibanje in konj sam zagotavljata senzorično stimulacijo in pomagata spodbujati čustveno povezavo, ki spodbuja jezik, osredotočenost in motivacijo.

Medicinski vidik, ki bo podrobneje opisan v nadaljevanju, vključuje izvedbo hipoterapije (nevrofizioterapije) in ergoterapije (elemente delovne terapije). Ob tem hodi hipoterapevt (lahko tudi dva) ob jahaču, na katerem se terapija izvaja in s tal popravlja držo. Psihološki vidik izpostavlja posameznikovo duševno komponento. Sociološki vidik viša nivo medsebojnega sodelovanja, interakcij z drugimi, sledenja – razumevanja in spoštovanja podanih pravil / navodil, spoštovanja sprejetih dogovorov, odločnosti, potrpežljivosti, samoodiscipline, občutka pripadnosti, sodelovanja, druženja, odnosa do narave in živali itd. Konjeniški šport – parakonjeništvo v svojo dejavnost vključuje različne skupine oseb s posebnimi potrebami, ki se želijo udejstvovati na področju omenjenega športa. Specialno-pedagoško jahanje oziroma voltažiranje ima poudarek na vzgojno-izobraževalnih in pedagoških elementih, ki se jih vključuje v delo otrok s posebnimi potrebami. Sploh pri slednjem torej specialno-pedagoškem, je izrednega pomena, da postane konj otroku oziroma jahaču partner, kar omogoča napredovanje tako na čustvenem kot socialnem področju, preko konja namreč hipoterapevt v jahaču vzbudi zanimanje za stvarno okolje in vzpostavljanje komunikacije (kjer se nenazadnje krepijo tudi govor, spekter besednega zaklada in neverbalna komunikacija).

Slika vzeta s spleta (free pictures)

Cilj hipoterapije ni le odpravljanje oziroma zmanjševanje bolezni in motenj, ampak tudi razvoj mnogih človekovih potencialov, samouresničenja, socialnosti in humanega odnosa. Terapija s pomočjo konja postaja v svetu vse bolj prepoznavna in priznana metoda v okviru medicinske in psihosocialne in rehabilitacije, tudi v samem pedagoškem procesu.

Hipoterapija je glede na ostale veje terapevtskega jahanja najbolj pasivna. Jahač ostaja v odnosu s konjem pasiven, ne vpliva na gibanje, smer in hitrost ježe (ne poveljuje ukazov konju). Naloga jahača je, da pozicionira svoje telo glede na gibanje konja, hipoterapevt pa jahača usmerja, da sedi v različnih položajih na premikajočem se konju in popravlja držo.

Raziskave

Raziskav s področja hipoterapije je polno, najdete jih tako v Slovenščini kot tujih jezikih, tako v knjigah kot na spletu. Spodaj podajam en ščep raziskav iz knjige “Aktivnosti v naravi za razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti otrok z avtizmom“. 

Raziskovalci, tako domači kot tuji, poudarjajo pomen hipoterapije na splošne dimenzije človekovega razvoja, medsebojnega sočasnega povezovanja več področji – prvin kognitivnega razvoja (sploh urjenja spomina, za katerega se ve, da se hitreje izboljšuje med fizično vadbo), nevro-motoričnih prvin, refleksnega gibanja, socialno-akademskega delovanja ter kognitivno-konativnega razvoja.

Rezultati raziskave, pridobljene v Sloveniji in povzete v že omenjeni knjigi avtorjev Žgur in Filipčič so pokazale, če povzamem na kratko, izboljšanje ravnotežja, spomina in fine motorike že po zgolj desetih srečanjih oziroma obiskih hipoterapije.

Poznani so torej učinki hipoterapije na fizikalne, nevrološke, psihološke pedagoške in sociološke vidike posameznikovega funkcioniranja.

Naj omenim še pozitivne učinke na lokomotorna gibanja kot so sedenje, ležanje, obračanje, plazenje, klečanje, hoja, tek in skakanje, ki naj bi se pri otrocih sicer samodejno zrelostno dovršila, a se pri mnogih otrocih, ki se soočajo z gibalnimi in drugimi težavami ne dovršijo samostojno in je zanje potreben nek zunanji vložek. Lina, ki ima še vedno probleme s hojo po stopnicah, strmih in neravnih površinah, probleme s sestopanjem s predmeta na predmet, težave s sonožnimi poskoki (če naštejem samo nekatere), je tipičen primer otroka, pri katerem se te veščine niso dovršile starostno in sedaj to rešujemo s pomočjo različnih terapij, med katerimi je tudi hipoterapija.

Koristi terapevtskega jahanja

Gre za medicinsko intervencijo, ki je prednostno namenjena pacientom z gibalnimi nepravilnostmi. Njeni prvinski cilji so izboljšanje drže, ravnotežja, in gibljivosti. Pacienti pa so vanjo najpogosteje vključeni zaradi nevrološke oškodovanosti. 

Terapevtsko jahanje se osredotoča na fizične terapevtske koristi za jahača, ki izhajajo iz prenosa gibanja konja v koraku na jahača. Nihanje konjevega hrbta,  ki je sorodno nihanju medenice človeka med hojo, se s konjskega hrbta prenaša na pacienta jahača, kar njegovo  medenico spodbuja k naravnemu gibanju ljudi med hojo, s tem vpliva tudi na pravilno hojo, ki jo Lina nima, saj sestopa na prste. Konj lahko na jahača prenese več kot 100 dražljajev na minuto s ciljem izboljšati motnje gibanja po nevroloških gibalnih konceptih.

Dobrobit otroka s posebnimi potrebami pa je navkljub prednostni medicinski nameri (terapevtskemu jahanju s prenosom gibanja) večplastna, saj je otrok poleg samega terapevtko-psihološkega procesa soočen tudi z učnim, izkustveni, socializacijskim in odnosnim procesom … kjer sočasno dobiva nazaj, s strani konja terapevta, povratne informacije o primernosti svojega vedenja, čustvovanja itd. Otrok v odnosu s konjem pogosto tudi govorno napreduje, širi spekter besednega zaklada in spoznava pojme v povezavi s konjem in okolico, ki ga obdaja.

Lina je v predelu medenice toga, premalo fleksibilna, tritakten konjski hod, ki omogoča trismerno gibanje, ji bo tu v veliko pomoč, saj gibanje konja vpliva na samo težišče telesa, prenos teže telesa in rotacijo medenice s poravnavo drugih delov telesa.

Ritmično gibanje konja se preko konjskega hrbta prenaša na telo jahača zlasti na medenični in ramenski obroč ter spodnje ude, s čimer ima naša Lina težave. Če ponovim, gre za medenično lordozo s sovpadajočo hipotonijo in nepravilno hojo s sestopanjem na prste, ki ima po mnenju nevrofizioterapvta senzorni izvor, torej naj bi ji konjsko gibanje pomagalo, saj sproža avtomatske reflekse pravilnega gibanja v hoji. Da se oseba obdrži na konju, potrebuje stalno aktivno prilagajanje svojega telesa gibanju konja. Aktivno vzdrževanje drže na konju pa jahaču narekuje vzpostavitev dinamične stabilnosti telesa in temu primerno razvite vzravnalne, ravnotežne in protektivne reakcije. Vse troje omogoča jahaču poravnavo telesa in vzdrževanje ravnotežja v trenutkih, ko konj spreminja smer, ritem in tempo gibanja.

Prenos konjskega gibanja na jahača sprošča telo, krepi mišice in pospešuje cikulacijo krvi. Mišične napetosti jahača se normalizirajo, razvijejo se avtomatske reakcije, izboljšata se koordinacija in orientacija ter občutek za simetrijo.

Arhiv družine Šukelj: prikaz terapevtskega jahanja brez sedla s popravljanjem drže

Terapija deluje na več ravneh in ima vpliv na telo kot celoto. Na grobo bi jo lahko strnili na nekje 4 ravni, ki jih bom nekoliko podrobneje razčlenila – telesno oziroma fizično raven (področje nevrofizioterapije), nevrološko raven (področje nevrologije), delovno terapevtsko raven (področje delovne terapije) in govorno-jezikovno raven (področje pedagogike in logopedije). Nekateri nevrološko raven prištevajo pod fizično raven, meni je veliko prepomembna, zato ji namenjam peto raven, saj so v možganih nenazadnje vsi najpomembnejši centri in si zasluži svoje mesto.

Na telesni oziroma fizični raveni vpliva na:

  • ravnotežje in koordinacijo gibov;
  • medenično lordozo, saj se, kot že rečeno, s konjevega hrbta se na pacienta prenaša tridimenzionalno gibanje, torej gibanje v treh ravninah – gibanje medenice naprej in nazaj, levo in desno ter rotacijsko in diagonalno;
  • normalizacijo mišične napetosti – mišični tonus (poveča se prožnost mišic);
  • krepitev mišične moči;
  • samodejne odzive drže in gibanja; 
  • izboljšanje motorike, sploh motorične gibalne funkcije;
  • normalizacijo hoje (saj Lina sestopa na prste s čimer močno obremenjuje tetiva);
  • povečanje sklepne gibljivosti in
  • koordinacijo trupa (če jih naštejem samo nekaj);
  • izboljšanje delovanja kardio-respiratornega sistema.

Na nevrološki ravni vpliva na – izboljšuje funkcije malih možganov (cerebelluma), povečuje pretok krvi v možganih ter na vzpostavitev povezav med malimi možgani in čelnim režnjem (in s tem tudi ostalimi centri). Več pa nižje v opisu dr. Amen, ki natančno pojasni kako je hipoterapija z vidika vpliva na možgane koristna za otroke z avtizmom..

Na ravni delovne terapije vpliva na:

  • Pomoč pri senzornih težavah, kot oblika senzorne intergracija, kar je pravzaprav nevrološki proces, neposredno povezan z možgani oz. možganskimi centri, sploh senzornim (ki poseže na področje naših čutov, sploh taktilnosti, vidnih in slušnih zaznav), otrok se namreč na konju lažje prilagodi na dražljaje, ki prihajajo tako od konja kot tudi iz okolja.
  • Pomoč pri proprioceptivnih težavah (boljšem zavedanju lastnega telesa, posledično boljšem usmerjenjem gibanju telesa, gibov, drže itd.).
  • Pomoč pri vestibularnih težavah (težavah z gravitacijo, torej hitrimi odkloni levo-desno ter go-dol, kjer je glava v vertikalnem ali horizontalnem položaju, strahom pred višino itd.)

Na govorno-jezikovni ravni (torej pri motnjah govora, govornem zaostanku itd) vpliva na različne načine:

  • žival ima sama po sebi pozitiven vpliv na govor, naši Lini se je na primer govor zelo odprl odkar imamo doma psičko Elli;
  • govor je v tesni povezavi z našim dihanjem, motoričnimi spretnostmi in čuti, sploh taktilnostjo;
  • izboljšata se tudi neverbalna komunikacija, izražanje čustvovanja itd.

Hipoterapija skozi knjige

Obstaja veliko knjig, žal pretežno dosegljivih v tujih jezikih, od strokovne literature do osebnih zgodb, ki pričajo o pozitivnih učinkih terapije s konji na vse ravni človekove biti. Tri so prikazane na spodnjih slikah, s klikom nanje si lahko na vaš računalnik prenesete PDF-je in si jih preberete. Vse so v angleščini, vzete iz brezplačne elektronske knjižnične baze, ki deluje na podlagi donacij.

Vir: splet
Vir: splet
Vir: splet

Nevrološke koristi po ameriškem pedopsihiatru dr. Amen

NEVERJETNO DEJSTVO O HIPOTERAPIJA S STRANI DR. AMEN

Za mene, kot mamo nevrološko poškodovanega otroka, je najbolj neverjetno spoznanje o terapevtskem jahanju informacija, s katero postreže dr. Daniel Amen. Strokovnjak s področja psihiatrije se uvršča med svetovno najbolj priznane pedopsihiatre, je nevrološko odlično podkovan, oče otrok, ki so trpeli za ADHD, ima priznano kliniko dr. Amen’s Clinic v New York City(u) in je med redkimi na svetu, če ne edini, ki dejansko zna pravilno posneti in prebrati spact scan sliko možganov. Doktor Amen je tako verjetno eden redkih strokovnjakov s sveta psihiatrije in pedopsihiatrije na svetovni ravni, če ne edini, ki ne zdravi na pamet, ki vedno predhodno pogleda v organ, ki ga zdravi, torej možgane, kar mu mnogi zamerijo in očitajo, saj pogosto izpodbija njihove ustaljene teorije. Če sem malo sarkastična, pa pri nas v Sloveniji čudežne psihiatrične tabletke otrokom predpisuje že zdravnik pediater oziroma napotuje k specialistu pedopsihiatru, ki zopet zgolj na podlagi simptomatike tudi že predšolskim otrokom deli “nevarne bonbončke” brez vpogleda v spact scan sliko možganov, ampak o tem kdaj drugič.

Spect scan je slika možganov na podlagi nukleološke medicine, ki odčita pretok krvi v možganih (ang. blood flow) in nivo možganske aktivnosti vezan na ta pretok. Slika nam torej poda na vpogled dogajanje v naših možganih –  z nivoja možganske aktivnosti pokaže ali je ta aktivnost previsoka ali prenizka.

Slika nam pove v kakšnem stanju je najpomembnejši del naših možganov imenovan cerebelum – mali možgani, ki so, po besedah dr. Amen, najaktivnejši del naših možganov, saj naj bi bila kar polovica vseh možganskih nevronov skoncentrirana prav v tem možganskem predelu. Za boljše delovanje malih možganov pa so najboljše prav koordinacijske vaje, kamor verjeti ali ne, poleg plesa, tenisa, namiznega tenisa itd., spada tudi hipoterpija.

Doktor Amen pravi (vidno tudi na posnetku spodaj), da prav zato hipoterpija pomaga avtističnim otrokom, in sicer preko vzpostavitve boljših povezav med prednjim in zadnjim možganskim predelom. Avtistični otroci, kakršna je tudi naša Lina, imajo namreč najpogosteje majhne in premalo delujoče male možgane. Ko takega otroka daš na konja ga prisiliš, da vzdržuje ravnotežje, balansira jedro svojega telesa z gibanjem konja (koordinacijske vaje), kar ima odlične rezultate na boljše delovanje malih možganov, na boljši možganski krvni pretok in s tem na ponovno vzpostavitev povezav malih možganov, ki ležijo skrajno zadaj (v zadnji lobanjski kotanji), z ostalimi možganskimi centri, sploh sprednjim predelom možganov, t.i. frontalnim ali čelnim režnjem.

Jahanje konja oziroma hipoterpija ima torej ugodne učinke na boljše delovanje malih možganov in na povezovanje zadnjega dela (mali možgani), s prednjim delom (čelnim režnjem). Če torej preko jahanja aktivno delujemo na pospešen pretok možganske krvi in dvignemo funkcijo malih možganov, začnejo le-ti ponovno vzpostavljali prekinjene ali slabo delujoče povezave s čelnim režnjem, torej se bodo ponovno vzpostavile povezave med prednjim in zadnjim delom možganov, ki sta najpomembnejša za normalno nevrološko delovanje.

Svetujem poslušanje spodnjega 3-minutnega posnetka. Vir posnetka, od katerega je vzet spodnji odsek, najdete TU.

Hipoterapija - rešitev za pozitivno vplivanje na avtonomni živčni sistem

Nevrološke motnje imajo neposredno povezavo z avtonomno disfunkcijo, torej disfunkcionalnim delovanjem avtonomnega živčnega sistema. Hipoterapija v povezavi s tem utiša škodljiv simpatični živčni sistem, ki deluje na principu »boja in bega« in aktivira parasimpatični živčni sistem, ki pomeni stanje zdravljenja, počitka, sprostitve, prebave. Podajam nekaj presenetljivih dejstev, v povezavi s tem:

  • Konj s svojim »nihanjem« zavira delovanje simpatičnega živčnega sistema (ga utiša, izklopi) ter aktivira in okrepi delovanje parasimpatičnega živčnega sistema (za zbudi, vklopi).
  • Zmanjšana simpatična živčna aktivnost je v neposredni korelaciji z zmanjšanjem mišičnega tonusa.
  • Zmanjšana simpatična živčna aktivnost ima za posledico izboljšanje hipertonije.
  • Hipoterapija modulira avtonomno živčno aktivnost pri otrocih tudi preko spodbujanja občutka udobja oziroma ugodja.

Koristi psihološke terapije (terapije ob konju)

PSIHOTERAPIJA OB KONJU

V angleščini je psihoterapija ob konju poimenovana kot EAP oziroma Emerging Assisted Psyhotherapy. To je terapija, tako za otroke kot odrasle, ki na terapijo prihajajo izključno zaradi osebnih težav in običajno ne vključuje sedenja na konju. Terapija običajno poteka kot delo ob konju (ni pa nujno, ker se individualno prilagaja posamezniku), kjer je glavni terapevt s svojo izjemno intuicijo konj, hipotrepavt pa zgolj nek medij med njima, ki s svojim znanjem krmili sam proces.

Konj je visoko zaznavna, občutljiva in plaha žival, ki se nemudoma odzove na neverbalna vedenja in čustvovanja, katera pogosto ostanejo skrita terapevtu človeku. S tem konj svoje paciente uči različnih življenjskih odzivov s katerimi se soočajo v življenju, pomaga zdraviti travme, pomaga graditi osredotočenost, socialne veščine, ustreznost vzpostavljanja interakcij, samokontrolo, medsebojno zaupanje, vzajemnost itd.

Če ima jahanje medicinske učinke na fizično telo in vidike delovne terapije, ima psihološko delo ob konju učinke na psihološkem oziroma duševnem nivoju (čutenje, zaznavanje, čuječnost, občutenja itd.).

Na psihološkem oziroma duševnem področju lahko torej vidimo številne pozitivne učinke na pacienta in sicer:

  • izboljšanje posameznikove motivacije (želje po aktivnosti);
  • pridobitev občutka zadovoljstva;
  • izboljšanje razpoloženja;
  • dvig koncentracije in pozornosti;
  • izboljšanje telesne in prostorske predstavljivosti;
  • na izgradnjo občutkov ugodja/neugodja;
  • večanje koncentracije in pozornosti,
  • izboljšanje samozavesti, samosprejetosti, podobe o sebi in
  • tem povezanim večjim opolnomočenjem.
Slika vzeta s spleta (free pictures)
Slika vzeta s spleta (free pitures)

Viri

Slika vzeta s spletne strani Založbe Emka

Slike iz “ranča” in tekst v povezavi z njimi so nastali ob pomoči terapevtke za terapije s pomočjo konjev, Nastje Oštir z Društva Marengo v Krškem. Hvala Nastja za vse!

Pozorno preberi

POMEMBNO: Prispevek je nastal na podlagi lastnih izkušenj in raziskovanj, zato svetujem, da preden se odločite za terapijo, tudi sami raziščete teren in se predhodno posvetujete z vašim ali otrokovim izbranim zdravnikom. V kolikor vas zanima bolj poglobljeno in razširjeno znanje in niste vešči tujih jezikov, svetujem pogovor hipoterapevtom ter branje monografije avtoric Žgur in Filipčič z naslovom “Aktivnosti v naravi za razvoj gibalnih in funkcionialnih sposobnosti otrok z avtizmom”.