Kako čas hitro beži. Septembra 2019 smo se v Ukrajino podali prvič, Lina je bila takrat ena mala pikica, sedaj pa smo bili tam že petič in Lina je od takrat izredno napredovala, postala velika in izredno samostojna punca.
Zahvala gre seveda vsem donatorjem. Prav vsakič, ko pišem povzetek naše poti in zdravljenja, se spomnim na vse vas, z zahvalo v srcu, saj brez vas Lina ne bi bila deležna zdravljenja in vseh napredkov, ki jih zdravljenje prinaša. Z možem si tako dragih terapij preprosto sama ne bi zmogla privoščiti.
Pot v Kijev (20. do 21. junij 2023)
Tako kot lansko leto, smo tudi letos v ukrajinski Kijev potovali preko Poljske, kjer smo noč preživeli v hostlu, v katerem smo se že kar nekako udomačili.
V sredo zjutraj, smo na Poljsko-Ukrajinskem prehodu Medyka naleteli na kar zajetno kolono in za vstop v Ukrajino čakali slabe 4 ure.
Pot po Ukrajini je bila mirna, z idiličnim pogledom na naravo, na velikanske obdelane površine. Vreme je bilo celotno pot do Kijeva sončno, pravzaprav smo imela celotna dva dneva pasjo vročino.
V dveh dneh smo bili sila pridni, prevozili smo blizu 1700 km in v Favor Park Hotel v Kijevem prispeli blizu 23. ure ponoči (po njihovem lokalnem času). Eno uro, preden se v Kijevem prične t.i. “policijska ura”, ki je za časa našega bivanja trajala od polnoči do šeste ure zjutraj.
Jutranji pozdrav iz 14. nadstropja Kijeva - prvi dan terapije (22. junij 2023)
Noč je bila sicer veliko prekratka, a zbudili smo se v prečudovito, mirno, sončno jutro, s prečudovitim pogledom na mesto Kijev, ki nam je vsem vlilo jutranje energije.
Pred nami pa je bil dan poln pustolovščin.
📣 Vključite zvočnike: Idiličen, jutranji pogled na prebujajoče se Kijevo.
PRVI DAN NA EMCELL KLINIKI V KIJEVEM
Ob 8:30 nas je pred hotelom že čakal EmCell(ov) šofer, ki nas je odpeljal na kliniko.
Letos nas je, popolnoma nepripravljene, pričakala nekoliko spremenjena ekipa – druga doktorica in drug prevajalec … no, pravzaprav tokrat prevajalka. Pretežno moško ekipo je letos zamenjala ženska ekipa (in to v celoti).
Po začetnem presenečenju je vse potekalo kot običajno.
Nameščeni smo bili, lahko bi rekli temu kar, v “high class” sobico. Lini je bila vstavljena kanila, odvzeta ji je bila kri za krvne preiskave, sestri pa sem predala urin, ki sva ga z Lino v lonček zbrali že zjutraj v hotelu.
Po preiskavah, ki so potekale na tešče, je sledil zajtrk in sproščena debata s poznanimi na kliniki.
Po zajtrku smo nadaljevali s terapijo …
Najprej sva se šli z Lino za 30 minut potaplati s podmornico. Za pripravo na prejetje matičnih celic, je namreč hiperbarična kisikova komora, najboljša možna podporna terapija.
Po “potopu” sva se vrnili v sobo, kjer je Lina preko kanile, torej infuzijsko, prejela prvo aplikacijo z matičnimi celicami. Po aplikaciji je sledila še inhalacija z eksosomi matičnih celic, ki podprejo prejeto, infuzijsko aplikacijo.
Inhalacija je popolnoma nova dopolnitev sicer že obstoječega protokola zdravljenja s prejšnjih let. In četudi Lina ni bila vajena ne maske, še manj pa inhalacije, je po začetnem, nekaj sekundnem protestu, terapija zelo lepo stekla.
Popoln začetek dneva smo zaključili z mini izletom po mestu Kijev in ga zaključili z večernim pakiranjem. Naslednji dan nas je že čakala pot nazaj proti Poljski.
📣 Vključite zvočnike.
Drugi dan na kliniki in vračanje proti Poljski (23. junij 2023)
Za dobro jutro sva z možem vso prtljago znosila nazaj v avto. Vzela v hotelu zajtrk “to go” in počakala na šoferja. Lina je medtem uživala v hotelski sobi ob risanki.
Ob prihodu šoferja smo se odpravili proti kliniki. Mož in Lina sta se odpeljala z našim avtomobilom, jaz sem družbo delala šoferju, ki nas je vodil h kliniki, katera je zaščitena z več rampami in mi sami tja nimamo vstopa … imamo pa ga v spremstvu šoferja. Pot od hotela do klinike ni dolga, traja nekje 10 do 15 minut.
DRUGI DAN NA EMCELL KLINIKI V KIJEVEM
Ker se nam je mudilo proti Poljski, nekako smo intuitivno pričakovali dolgo čakalno dobo na mejnem prehodu, smo s terapijo pričeli nemudoma.
Najprej sva z Lino za 30 minut zlezli v hiperbarično kisikovo komoro. Kisik pod pritiskom je Linino telo pripravil na najpomembnejši “boost” tega potovanja, na drugo aplikacijo matičnih celic.
Po vrnitvi v našo sobo, je osebje prineslo vse potrebno – injekcije in nasalni sprej (dve nasalni injekciji s eksosomi matičnih celic). Lahko si mislite, da Linica ni bila navdušena, zato je bila asistenca obeh naju staršev nekaj nujnega.
Ob najini asistenci je prejela najprej drugo aplikacijo matičnih celic v injektivni obliki … v obliki petih injekcij v podkožje v predel okrog popka.
Temu je sledila še podporna nasalna aplikacija z eksosomi matičnih celic.
Odhod je bi precej čustven, saj se najmanj eno leto ne bomo videli.
Ob odhodi je seveda nastala poslovilna fotografija, navkljub temu, da Linica ni bila najbolj razpoložena za fotografiranje (ampak kot mama močno verjamem, da bo za vse te video-slikovne spomine nekoč sila hvaležna).
📣 Vključite zvočnike.
Za domov je Lina prejela še za mesec dni nasalne podpore z eksosomi matičnih celic.
Naj spomnim, da je bila Lina prvi otrok v Sloveniji, ki je lani za domov prejela podporno nasalno terapijo (ki je bila lanski hit oz. novost EmCell klinike).
EmCell klinika je resnični pionir v zdravljenju z matičnimi celicami in svoje protokole nenehno razvija, dopolnjuje, nadgrajuje.
Klinika eksokome za na tako dolgo pot spakira v debelo stiropor škatlo, v kateri je suhi led. Tako pripravljeni zdržijo minimalno 72 ur vožnje.
📣 Vključite zvočnike.
POT NAZAJ PROTI POLJSKI
Pot proti Poljski je potekala mirno, a se je vlekla kot čreva.
Vreme za nazaj ni bilo niti približno tako toplo, kot na poti v Kijev, vsi smo naokrog “racali” v dolgih rokavih. Vreme nam je tudi kar lepo ponagajalo. Na obvoznici Lviv(a) nas je pozno popoldan ujela huda nevihta, zaradi česar smo imeli precejšnjo zamudo.
Posledično smo na mejni prehod prišli z zamudo, in sicer precej pozno zvečer in se do prečkanja mejnega prehoda precej načakali – dolgih 6 ur.
V hostel na Poljskem smo tako prišli šele naslednji dan, ob dveh ponoči.
Lina se je celotno pod držala odlično. Upam si trditi, da celo boljše kot midva z možem. Med vožnjo si je privoščila nekaj sieste … imela je nekaj spalnih uric, preostali čas pa je pridno skrbela, da nam v avtomobilu ni bilo preveč dolgčas.
Iz Poljske nazaj proti Sloveniji (24. junij 2023)
Verjetno mi ni potrebno posebno poudarjati, kako neizmerno srečni smo bili, ko smo se zjutraj zbudili na Poljskem, vedoč, da bomo naslednjo noč že preživeli v domači postelji.
Razen nekaj neviht in izredno hladnega ozračja, je pot tekla gladko.
Ob nekaj postankih, in obveznem obisku vetrnic v Avstriji, smo dom dosegli na soboto, malo pred polnočjo.
📣 Vključite zvočnike.
Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo,
prehiter za tiste, ki se bojijo,
predolg za tiste, ki žalujejo,
prekratek za tiste, ki se veselijo,
toda za tiste, ki ljubijo …
… za tiste je čas neskončen.
(Shakespeare)
Vse vas, ki ste se uspeli pretolči čez celotno besedilo – do konec našega popotovanja, pa vas prisrčno povabimo, da se naslednje leto zopet vidimo, beremo … da se zopet z našo Linico odpravite na njeno popotovanje k čim večji samostojnosti.
📣 Vse slike so objavljene z dovoljenjem osebja klinike EmCell v ukrajinskem Kijevu.