Po vsem, kar danes vem o MNRI, sem absolutni zagovornik, da bi MNRI moral dobiti mesto na tečaju za noseče mamice oziroma še boljše … mesto za predpriprave na nosečnost.
Zadeva je zelo podobna gradnji hiše. Pri hiši je najprej potrebno zgraditi trdne temelje. Prav nič drugače ni pri razvoju plodu, tudi tu je potrebna izgradnja trdnih temeljev tekom razvoja v času nosečnosti in prvih let po porodu.
Pomembno je zavedanje, da se ti temelji ne prično izgrajevati na dan, ko se novorojenček rodi, ampak že v obdobju, ko se planira zanositev, v smislu stanja mamice, ki se pripravlja na nosečnost. Brez trdnih temeljev, lahko hiša kmalu začne razpadati, tako kot hišica iz kart oziroma otrok razvije številne primanjkljaje – izzive.
Kaj je MNRI?
MNRI je terapevtska metoda, ki jo je razvila Ruska doktorica Svetlana Masgutova. Kratica MNRI izvira iz angleške besede in pomeni »Masgutova Neuro-sensi-motor Reflex Integrationa« oziroma, če prevedemo v Slovenščino, nevro-senzorno-motorična integracija refleksov po Masgutovi.
Dr. Masgutova od leta 1989 dalje raziskuje vpliv integracije gibalnih refleksnih vzorcev in senzorike na različne vidike gibalnega in kognitivnega razvoja, komunikacijo ter uravnavanje čustev in vedenja.
Na kratko rečeno, gre pri MNRI za razvoj potencialov otrok z različnimi izzivi na različnih področjih (z izzivi v gibanju, vedenju, čustvovanju, s cerebralno paralizo, ADHD, avtizmom itd.), torej za vzpostavljanje telesnih ravnovesij.
MNRI terapija vpliva v prvi vrsti na motorični razvoj in refleksno integracijo, vendar ima poleg tega še številne druge ugodnosti.
Metoda je neinvazivna, nežna, celo prijetna. Preko nežnih dotikov in usmerjanj:
- izboljšujemo in nadgrajujemo delovanje možganov;
- izboljšujemo vzorce gibanja, koordinacije, ravnotežja , stabilizacije;
- optimiziramo odzive na zunanje in notranje impulze;
- odpravljamo stres in čistimo škodljive hormone iz telesa (kortizol in adrenalin).
Stimulacija torej poteka preko gibov, prijemov in dotikov, ki sočasno stimulirajo tudi otroku naravne genetske sposobnosti, samoregulacijski motorični spomin ter čutno-gibalno usklajenost.
Arhiv družine Šukelj: Lina na terapiji.
O primarnih (primitivnih) refleksih
Primarni oziroma primitivni refleksi so gibalni vzorci, s katerimi se dojenčki že rodijo (so del naše genetske sestave). Naši refleksi so naš “sistem preživetja”. Njihov namen je zagotoviti preživetje naše vrste, sploh v stanju stresa, ki ga vsak posameznik, tako odrasla oseba kot otrok, doživlja drugače – za enega otroka je to lahko porod (carski rez, dolgotrajni porod, pomanjkanje kisika), za drugega je to lahko nesreča/bolezen (hospitalizacija, poškodba, rak), za tretjega travma (zanemarjanje, zloraba, bivanje v sistemu rejništva) itd. Ni ga recepta, koliko stresa je potrebnega, da se naši primitivni refleksi »zataknejo« … pri nekom več, pri drugem manj.
Otroški refleksi so gibalni odziv možganskega debla na notranje in zunanje dražljaje, njihov glavni namen pa je zaščita. Neizmerni pomen primarnih oziroma primitivnih refleksov na naš razvoj še danes ni povsem raziskan.
Refleksi so naš avtomatski odgovor na dražljaje in kot takšni nujni za preživetje. So naša prva zaščita pred stresom, podlaga za vse naučene gibe in spretnosti ter najpomembnejši faktor za zdrav razvoj možganov, torej za razvoj mentalnih in intelektualnih procesov v času odraščanja (zorenja).
Verjamem, da vsi poznamo reflekse, zlasti tiste v odraslosti, verjetno pa marsikdo še ne ve, kako pomembni so primarni oziroma primitivni refleksi, ki se pojavijo že v času zgodnje nosečnosti in so prisotni do nekje tretjega leta starosti, nakar izginejo oz. naj bi izginili, saj jih ne potrebujemo več. Le-te se v času rasti in razvoja integrirajo v višje možganske funkcije.
Ko nam primarni refleksi ponagajajo
Vse večkrat pa smo priča, da rast in razvoj, tako v prenatalnem kot poporodnem obdobju, ne gresta po poti matere narave, saj vanju posežejo raznorazne ovire, ki reflekse prizadenejo, ki vplivajo na način, da refleksi niso pravilno integrirani oziroma sploh niso integrirani.
Nepravilno ali patološko delovanje primarnih refleksnih vzorcev je torej lahko posledica ene ali kombinacije okoliščin, ki oslabi(jo) živčni, senzorični ali motorični sistem, kamor uvrščamo:
- travme,
- prirojene nepravilnosti,
- bolezni / poškodbe,
- porodne težave (čustvene ali telesne travme),
- stanje dolgotrajnega, stalnega ali občasnega stresa v času nosečnosti, poroda ali zgodnjega otroštva.
Refleksi, ki so naleteli na oviro so lahko dlje aktivni dlje časa, kot bi sicer morali biti (kar tudi ovira nadaljnji razvoj), manj zreli, napačno razviti, neintegrirani … se torej ne pojavljajo ali pa se pojavljajo popačeno in za otroka pomenijo križev pot na enem, več ali vseh razvojnih področjih.
KJE VSE LAHKO MNRI POMAGA:
- psihiatrične motnje – anksioznost, depresija, PTSP druge težave z duševnim zdravjem;
- poškodba po travmi in temu pridružene težave;
- motnje koordinacija (fini motorika, groba motorika itd.);
- motnje opismenjevanja (branje, pisanje, matematične spretnosti);
- motnje hranjenje;
- težave samostojnosti pri vsakodnevnih dejavnostih;
- travne po dogodkih;
- nevrološke motnje (ADHD, avtizem itd.);
- moteno senzorno zaznavanje;
- težave s spanjem;
- težave z WC-treningom;
- težave s koncentracijo, pozornostjo in pomnenjem;
- težave z vidom (disleksija ipd.)
- stresu itd.
MNRI ima štiri osnovne cilje:
- uravnava stres,
- podpira imunskemu sistem,
- podpira razvoj živčnega sistema in
- nevromodularnosti.
Neverjetna MNRI dejstva, ki spreminjajo pogled na človeka
MNRI je prva pomoč pri stresih vseh vrst, je odlična antistres metoda, ki z nekaj prijemi (in znanja) deluje praktično takoj.
Primitivni refleksi se pri plodu razvijajo že tekom nosečnosti. Če je le-ta prekinjena predčasno, na primer zaradi prezgodnjega poroda, kakršnega je imela Lina, se tudi razvoj refleksov prekine (se ne integrirajo v celoti).
Tudi mame imamo v času nosečnosti različno razvite primitivne reflekse. Razvijajoči se plod lahko torej v času nosečnosti reflekse razvije maksimalno toliko, kot jih ima razvite mama. Če ima torej mama primanjkljaje, jih bo avtomatsko imel tudi novorojeni otrok.
Prvi trije refleksi, ki se razvijejo nekje v sedmih minutah po porodu in so hierarhično gledano glavni, narekujejo razvoj vseh ostalih, ki jim sledijo, to so: sesalni, dihalni in požiralni refleks. Le-te naša Lina ni razvila ustrezno in tod izvirajo mnoge težave (izzivi) s katerimi se sooča danes.
Najtesneje so z oralnim aparatom povezane roke. V kolikor ima otrok težave z dlanmi (kot na primer Lina, ki se je soočala s hipertonostjo dlani, hipotonostjo prstov in senzorno preobčutljivostjo), jih bo z veliko verjetnostjo imel tudi z oralnim aparatom (grizenjem, mletjem, ritmiko, motoriko, govorom itd.)
Če prvi trije refleksi niso uspešno integrirani, obstaja velika verjetnost, da bodo tudi vsi, ki jim sledijo, integrirani slabše, nekateri pa se sploh ne bodo integrirali, saj so porušeni sami temelji izgradnje primitivnih refleksov.
Refleksi, ki se tičejo hranjenja so refleksi roke – oči – usta.
Hranjenje in govor sta močno povezana s stanjem refleksov stopal (pozicijo stopal), s stanjem rok in z dihanjem.
Stoplani refleks je neposredno povezan s stabilnostjo, prizemljevanjem in vpliva na postavitev sklepov kolen, bokov in tudi čeljustnice (čeljustne kosti). V kolikor je stabilnost v stopalih slaba in/ali napačna, se ta stabilnost izravnava (vrši) oziroma kompenzira v sklepih višje (koleno, bok, čeljust). Pogosto to kompenzacijo močno občuti ravno čeljustna kost, kar na primer lahko opazimo kot škrtanje z zobmi (ki je bilo prisotno tudi pri Lini) ali kot govor skozi zobe. Nasploh imajo takšni ljudje zelo zategnjene čeljustne poteze.
MNRI ne vpliva neposredno na organe, ampak na reflekse v njih.
Okrevanje traja različno dolgo, odvisno od tega, ali je okvara nastala v nosečnosti (na primer prehitro prekinjena nosečnost) ali takoj po porodu (zaradi na primer nekih travmatskih poškodb) ali pa kasneje – bodisi v otroštvu ali odraslosti (na primer zaradi nesreče).
Okrevanje po nesreči v odraslosti, terja običajno manj dela, sploh če so bili refleksi uspešno integrirani in nosijo spomin. Če se katerakoli od okoliščin pojavi, ko je primarni refleksni sistem že integriran, avtonomni živčni sistem lahko sproži ponoven pojav teh refleksov.
Vpliv avtonomnega živčnega sistema na integracijo primarnih refleksov
Avtonomno živčevje uravnava delovanje naših žlez, s tem hormonskega sistema in počutja na splošno.
Avtonomni živčni sistem deluje v dveh izmenjujočih se programih, torej sestoji iz dveh podsistemov, za katera je značilno, da ko je en vklopljen, je drugi izklopljen in obratno. To sta:
- parasimpatični živčni (pod)sistem, ki normalizira telesne funkcije – spodbuja počitek, prebavo, celjenje (je program zdravljenja) in
- simpatični živčni (pod)sistem, ki se sproži, ko je naše telo ogroženo in s tem zagotavlja kratkoročno zaščito in preživetje – boj, beg ali zamrznitev.
Simpatično živčevje torej sproži alarm in zažene mehanizem, ki poskrbi, da jo bomo v nevarnosti čim boljše odnesli – preživeli in ob tem utrpeli čim manj škode. Parasimpatično živčevje pa razglasi »konec« vseh nevarnosti in telesu dovoli, da se vrne nazaj v normalno življenje. Genetski kod avtonomnega živčevja nam torej omogoča, da se v stresu ustrezno odzovemo in preživimo, saj je preživetje naša najvišja prioriteta (pomembna tudi za ohranjanje naše vrste).
Ta dva podsistema delujeta simbiotsko in si z vidika občutenja notranjega preplaha izmenjujeta nadzor, kjer v primeru zmernega travmatskega stanja, simpatikus začasno prevzame nadzor.
Prav tu pa se v zadnjih desetletjih pojavlja problem, saj smo sodobni ljudje (tudi zaradi tempa in vsega kar prinaša modernizacija) dobesedno ujetniki simpatikusa. Čeprav nevarnosti ni oziroma je že davno minila, se obnašamo na način, kot da smo še vedno sredi nje. Zakaj? Ker bi takšno stanje moral prekiniti parasimpatikus, pa ga v mnogih primerih ne prekine.
Z vidika zdravja, naj bi naš program deloval pretežno v parasimpatičnem programu, le občasno in le za kratek čas, pa po potrebi v simpatičnemu programu. Pa je temu res tako? Tempo sodobnega časa pogosto privede do stanja, ko je ravno obratno, da smo torej ljudje pretežen del dneva pod stresom, zakrčeni in se naše telo posledični obnaša po principu »boj in beg«.
Naše telo ni narejeno, da bi bilo dolgo v stanju stresa, nekje 10% časa ga živčevje zlahka predeluje, preostalih 90% pa ne, saj telo
nujno potrebuje stanje nestresa, da počiva, presnavlja, obnavlja itd.
Stesni dogodki že zelo zgodaj prizadenejo avtonomni živčni sistem, mu onemogočijo zdrav razvoj in delovanje. Pojavijo se razvojni zaostanki, zaradi katerih se živčni sistem ne zmore ustrezno odzvati na stresne situacije.
Prevlada delovanja simpatičnega živčnega sistema nad parasimpatičnim v prvih dveh letih življenja pa predstavlja rdeč alarm, saj lahko negativno vpliva na pojav, zorenje in integracijo razvijajočega se refleksnega sistema. Dolgotrajen, občasno ponavljajoč ali kronični stres lahko ponovno sproži pojav primarnih refleksov ali pa ovira njihovo zorenje in integracijo.
Lina na MNRI terapijah
Lina MNRI obiskuje pri terapevtki, ki smo jo zelo težko našli, a smo tako zelo veseli, da smo jo, saj se je vez med njima spletla praktično takoj – pri Gogi Kukriki v Ljubljani. Spletne strani ne boste našli, lahko pa jo najdete na telefonski številki 041-789-235.
Če se navežem na tekst zgoraj, bom konkretno na hčerinem primeru razložila od kje izzivi, s katerimi se srečuje(mo). Pri Lini je bilo faktorjev, ki so prekinili oziroma preprečili uspešno izgradnjo primarnih refleksov polno, naj naštejem le najbolj očitne:
težka in rizična nosečnost (vključujoč hospitalizacijo); prehitro prekinjena nosečnost v 24. tednu gestacije (torej prekinjen razvoj plodu);
- stresni porod, poln medikamentacije, ki se je zaključil z urgentnim carskim rezom;
- okužba s tremi gram-pozitivnimi (bolnišničnimi) bakterijami;
- poporodne možganske krvavitve;
- ostale poškodbe, ki jih z roko v roki prinaša rojstvo v 24-tednu nosečnosti;
- stresno, celo travmatsko stanje po porodu zaradi 3,5-mesečnega bivanja na intenzivni negi za nedonošenčke itd.
Pri Lini, na račun vsega zgoraj naštetega, do integracije primitivnih refleksov nikoli ni prišlo, kar je sesulo njen celoten sistem izgradnje refleksnega sistema. Že zelo zgodaj so se pokazali primanjkljaji sesalnega, dihalnega in požiralnega refleksa, kar je vplival oziroma porušilo temelje za izgradnjo vseh ostalih.
Lina se dan danes tako sooča s številnimi primanjkljaji in izzivi na vseh razvojnih področjih, sooča se s travmami, ki so posledica nosečnosti in zgodnjega otroštva, sooča se z odvečnim stresom, sooča se s težavami neustrezno delujočega avtonomnega živčnega sistema, saj ji telo podzavestno prepogosto deluje v programu simpatikusa – boja in bega. Vse to in še veliko več sedaj uspešno rešujemo z MNRI, vendar pa je pot pred nami še dolga.
Naj na primeru Line razložim vpliv okolja oziroma okoliščin (naštete v stavku višje) na obstoječi nevro-senzo-motorični sistem, potreben za integracijo primarnih refleksov.
Lina se je in se še sooča z senzornimi motnjami, nekatere so bolj, druge manj izrazite, ponekod gre za hiposenzibilnost, spet drugje za hipersenzibilnost, saj je posameznikov senzorni sistem lahko hipoaktiven, hiperaktiven ali celo neaktiven.
Pri Lini se je bilo za mene, kot mamo, v njenih prvih letih življenja, vsekakor najtežje soočiti z njeno prehransko motnjo, ki je med drugim nastala tudi zaradi Linine izredne hipersenzibilnosti oralnega aparata, ustnic in predela okrog ust, ko je najmanjši dotik, na primer spodnje ustnice, izzval zelo akuten refleks bruhanja in je Lina izbruhala celoten zaužit obrok. Sesalni refleks, ki niti ni bil v popolnost razvit, je posledično popolnoma izvenel, saj je Lina zavračala hranjene po steklenički, kar je tipična značilnost hipersenzibilnosti, ko že najmanjši dražljaj deluje na “prizadeto mesto” ne samo zelo moteče ampak je za osebo popolnoma nevzdržen. Pri Lini tako dolga leta umivanje zob ni bilo mogoče, dotikanje okrog ust zelo pogojno, hranjenje kot ga sicer poznamo nemogoče, Lina v usta ni dajala ničesar – ne svojih rok (in drugih okončin), ne igrač, ne dude, ne drugih pripomočkov (na primer žlice, kozarca za pitje). Hranjenje je potekalo brezkontaktno po brizgi, ki je ne samo v tujini, ampak tudi pri nas, vedno bolj uveljavljena metoda nadomestnega hranjenja, bodisi, ko otrok ni sposoben usklajevati dihanja s požiranjem, bodisi, ko je za sesanje prešibak, bodisi, ko gre za izrazito hipersenzibilnost oralnega aparata. Vse omenjeno pa vpliva tudi na govor – na samo ustno motoriko.
Počasi, res počasi, se Lina sedaj uči refleksov, ki ji bodo pomagali, da se bo lažje soočala z izzivi in lažje dosegala napredke na vseh področjih. Njena res izrazita šibkost, če odštejemo nevrološki primanjkljaj, je oralni aparat, torej vse povezano s hranjenjem, govorom itd. S t.i. “Babkinm refleksom” (če naštejem samo enega), MNRI terapevtka ureja težave jezika, požiranja, gibe čeljustnega sklepa in lobanje (žvečenje, požiranje, grizenje, premetavanje z jezikom, nameščanje), koordinacijo roke – usta, obrazno mimiko itd.
Ko postane nemogoče, mogoče
V celoti dozoreli integrirani refleksi niso pomembni le v prvih mesecih in letih življenja, ampak so ključnega pomena za optimalen gibalni, kognitivni, čustveni in socialni razvoj posameznika. Zorenje in integracija refleksnega sistema sta zapovrh tudi pomembna gradnika nadzora, motivacije, abstraktnega razmišljanja, ustvarjalnosti in namernega vedenja.
Cilj MNRI terapije je torej zdrav razvoj, v katerem je refleksni sistem v stanju pripravljenosti za zagotavljanje zaščite in preživetja, a hkrati nudi trdne temelje za fizični, gibalni, čustveni, kognitivni in socialni razvoj otrokom in odraslim.
Za nas starše je na voljo kar nekaj literature v angleškem jeziku, v kateri nam dr. Masgutova razkriva še več koristi MNRI(ja), prijeme in zgodbe ljudi, ki jim je MNRI pomagal:
- Svetlana Masgutova: Parents’ Guide to MNRI®;
- Svetlana Masgutova: Post-Trauma Recovery: Gentle Rapid, and Effective Treatment with Reflex Integration;
- Svetlana Masgutov: Trauma Recovery;
- Svetlana Masgutov: Reflexes – Portal To Neurodevelopment And Learning.
Arhiv družine Šukelj: literatura dr. Masgutov.
VIRI
Apolonija Klančar: POZOR(NOST)! Za starše in učitelje.
Slika dr. Masgutove vzeta s spletne strani “Svetlana Masgutova Educational Institute“.
Pogovor z Linino MNRI-terapevtko, Gogo Kukriko.
POZOR!
POMEMBNO: Prispevek je nastal na podlagi lastnih izkušenj in raziskovanj ter na podlagi pogovorov z Linino MNRI terapevtko Gogo Kukriko. Svetujem, da se pred odločitvijo za terapijo predhodno posvetujete z vašim izbranim zdravnikom. Naša družina deluje po načelu, da kar je dobro za nas, še ni nujno, da bo tudi za vas, zato spodbujamo odgovorne odločitve.