Pozdravljeni! Lina tu. Letos sta mi starša dovolila, ker sem baje že dovolj velika, da vam kar jaz predstavim naše dogodivščine z zdravljenja v Ukrajini.
Se opravičujem za sleng in kakšno narečno besedo, pripovedovala bom “po domače”.
Malo je mamici ponagajal tudi fotoaparat, zato prosim za strpnost s kritikami na račun slik.
Prvi dan: Slovenija - Madžarska - Užgorod v Ukrajini (sobota, 12. 6. 2021)
Kot me lahko vidite na sliki spodaj, smo tudi letos na zdravljenje potovali z avtomobilom.
Ati je prevzel volan avtomobila in me podučil, da se bomo do Kijeva vozili dva dni.
Mami pa je prevzela vlogo fotografa, saj kot pravi, ni dovolj pogumna, da bi se takole postavljala pred vami, kot se znam postavljati jaz.
Jaz pa sem prevzela vlogo nadzornega aparata … nadzirala in rihtala sem tako enega kot drugega. Mami in oči sta me zato poimenovala “mala šefica”.
Ewo nas, tip top in že smo bili na Madžarskem. Ker prazen žakelj ne stoji pokonci, je mami odredila postanek za malico.
Mami in ati se vedno rada ustavita na teh lično urejenih zelenicah Madžarskih postajališč, jaz pa se v zameno za dobro hrano in obilico letanja po travi, prav nič ne pritožujem.
Še vedno sem z vami jaz – Lina. Mejni prehod “Zahony – Chop” smo prečkali hitro in brez večjih težav.
Sedaj sem že v Ukrajini v apartmaju in kot vidite sem si za spanje izbrala največjo posteljo. Mami in ati se bosta pač morala znajti po svoje.
Psstttt, sem prepričana, da se bosta lumpa prikradla k meni, potem, ko zaspim. Vedno me nekako prelisičita.
Pa lahko noč!
Drugi dan: Užgorod - Kijev (nedelja, 13. 6. 2021)
Dobro jutro!
Jaz Lina in moja dva, vas sedaj pa čisto zares lepo pozdravljamo iz Ukrajine.
Lani smo kot norci iskali menjalnico, v nedeljo pač nič ne obratuje. Ati je letos zaprepaden ugotovil, da smo jo imeli tik pred nosom.
Ah ja, koliko brezpotrebnih težav si delamo ljudje. Le kdo se je spomnil, da mora imeti vsaka država svojo valuto …
Waaa, jezero, “mami glej glej, voda”, sem kazala s prstom, dokler ni ati pohodil bremze, se vrnil z avtomobilom nekoliko nazaj in zavil k jezeru.
Obožujem vodo, moja dva sta me komaj zadržala, da nisem štrbunknila noter.
In je mami rekla, “pa dajmo tukaj nekaj pojest”, čeprav je bilo noro veliko krvosesov (komarjev).
No, preživeli smo borbo s komarji, se okrepčali, jaz sem se dodobra naletala, mami pa nas je lovila s fotoaparatom.
Gremo dalje, do Kijeva je pred nami še zelo zelo dolga pot.
Tole spodaj pa je pogled na policijo. Hja, ustavili so nas. Baje smo spregledali znak za omejitev hitrosti.
Joj, kako sem bila huda. Ati in mami pa še bolj, saj imajo zelo neurejeno označevanje … vsaj tako se je čez policaja kregal ati, ki je sicer, verjemite mi, zelo zgleden voznik.
Po spodrsljaju s policaji, so moje velike in vedoželjne oči končno ugledale mesto Kijev.
Na mesto je počasi padal mrak, mi pa smo se skozi nedeljsko gužvo na cesti, ki je po besedah mame, nekaj običajnega za nedeljske večere Kijeva, prebijali proti Kliniki.
In potem, jaaaa … končno cilj, končno smo se vsi trije zazrli v dolgo pričakovano kliniko, ki se je veličastno dvigala proti večernemu nebu.
Tako dragi moji vsi. Končno vas lahko pozdravim s Kijeva.
Trenutno je večer, nastanjeni smo v apartmaju in se že veselimo jutrišnjega dne, ko bom obiskala kliniko.
Tretji dan: Prvi obisk klinike in popoldanski sprehod po mestu (ponedeljek, 13. 6. 2021)
PRVI DAN NA KLINIKI
Dobro jutro vsem, Lina tu. Moje prvo jutro v Kijevem se že svetlika v sončku (vam pomaham in vas pozdravljam).
Jujeh, spet bom videla mojega zdravnika, je bila moja prva misel, ko sem se zbudila. Dr. Karaiev mi je zelo všečen, je prijazen in rad se heca. Gospa na recepciji pa mi je obljubila, da me čakata dve presenečenji, dve novosti, ki jih lani še ni bilo. Jeejjj, se že veselim!
Jaz moram biti baje danes na kliniki tešča, zato mi je mami zajtrk vzela s seboj na kliniko. Moja dva pa sta si za prvi dan privoščila zajtrk po slovensko – naša domača jajčka, mamin domač zorjeni sir, slovenski pršut, kavico in čaj.
Sedaj pa kar pot pod noge, naš šofer nas že čaka pred apartmajem, da nas odpelje do klinike.
Na poti proti kliniki smo vsi trije občudovali veličastne stavbe Kijeva in pogled na veličastno reko “Dneper”.
In smo prispeli …
Dovolite, da vam pokažem veličastno zgradbo – EmCell kliniko, s prečudovitim vrtom, kjer otroci lahko tekamo po sončku in se igramo med grmovjem in drevesi.
Na recepciji je mene in moja dva pričakala prijazna in vedno nasmejana gospa Valentina.
Dobili smo čisto svojo, privat sobo, kjer nas je prvič letos pričakal slovenski prevajalec, gospod Anton Hlusko. Jejjj, končno bom razumela kaj se mami pogovarja z vsemi temi strici v belem (p.s. še lani je vse potekalo v angleščini).
Druženje s prevajalcem je bilo zabavno in poučno. Mama ga še danes ne zmore prehvaliti, saj ji je razložil mnogo o zgodovini Ukrajine (je namreč tudi zgodovinar), o ukrajinskem jeziku, o krajih vrednih ogleda, …
Anton je samouk, ki govori več jezikov in prisežem, da me v marsikaterem pogledu prekaša v Slovenščini.
Postala sva dobra prijatelja in želim si, da nas kdaj obišče pri nas v Sloveniji.
Anton, če to bereš, ti jaz Lina in moja starša, pošiljamo pozdrave v Ukrajino.
Sledil je malo manj prijeten del obiska, ker prisežem, da igel pa res ne maram.
Vstavili so mi kanilo in mi vzeli kri (za preiskave). Tudi urin sem morala oddati, mama mi ga je odvzela že v apartmaju.
Čeprav me je pikec zabolel, sem pridno stisnila zobe, ati pa me je zaposlil z risanko na prenosnem računalniku.
Moj zdravnik, dr. Karaiev, mi je kmalu zatem prinesel prvo aplikacijo matičnih celic in jih vbrizgal v tisto tekočino, ki mi je z neke čudne vrečke tekla v žilo na roki. Mami me je podučila, da je to infuzijska tekočina.
Mami in ati me nista zmogla prehvaliti, kako mirno in potrpežljivo sem čakala, da je bilo postopka aplikacije konec. Take pohvale se zelo priležejo mojemu srčku in dušici, zato sem se zaobljubila, da bom jutri še bolj pridna.
No, še zmeraj sem živa in sedaj, z novimi celicami, se počutim prav ponosno.
Zdravnik me je razveselil z novico, da se lahko grem za nagrado potapljat v komoro, saj da je to dobro za moje nove celice.
POPOLDANSKI SPREHOD PO MESTU
Po prihodu s klinike sem si najprej privoščila dolg spanec v apartmaju.
Mama pa mi je obljubila, da gremo potem na potep po mestu. Kdove kaj vse me tam čaka …
Joojjj, a vi vidite tole … voodddaaaa waaaa.
Prisežem, da če bi za tole vedela prej, bi s seboj vzela kopalke in brisačo.
Ati in mami sta me komaj zadržala, da nisem stekla direktno noter na sredino.
S “čofotanja” po vodi sem moja dva odvlekla direktno na otroško igrišče. Žur do konca …
Mami in ati sta mi pokazala tudi priljubljen šoping center “Dream 1”.
Ajoj, koliko lepega je bilo notri, prepolno “zabavišč” za nas male navihance, za male in večje otroke … in seveda vse, tudi odrasle, ki so v svoji duši še vedno otroci.
Mama je že napovedala, da bom danes od vsega novega zaziher dobro spala.
Čeprav je šoping center znotraj velik, sem uspela raziskati prav vsak sleherni kotiček.
Od blizu sem preverila prav vse otroške zanimivosti – vlakce, električne, avtomobilčke za zabijanje, drsališče, otroški “play room”, …
Preden sem mami in atiju popustila, da se vrnemo v apartma, sta mi morala obljubiti vsak po nekaj voženj po tekočih stopnicah.
Da vam zaupam mojo mini skrivnost … tekoče stopnice so moja velika strast. Nikakor jih ne zamudim v nobenem šoping centru. Vedno grem vsaj na pet voženj, da se moja dva zraven držita za glavo (hec).
Ja ja, mama je imela prav, da me bo vse moje divjanje in raziskovanje utrudilo.
Dol sem padla kot ubita.
Pa lahko noč.
Četrti dan: Drugi obisk klinike in popoldanske sprehod do obale (torek, 15. 6. 2021)
DRUGI OBISK KLINIKE
Dobro jutro … spet jaz, Lina.
Pred mano je nov dan v Kijevem, da vas popeljem v moje nove dogodivščine. Vsi mi smo ga začeli s polno “skledo” domačega surovega mleka in kisle smetane.
Mamici, ki je vsa navdušena nad domačimi izdelki s kijevskih tržnic, se je kar razsvetlilo pred očmi, ko je atek s tržnice prišel s surovim domačim mlekom in surovo domačo kislo smetano. Še danes jo moramo poslušati, da se takega mleka in smetane v Sloveniji ne dobi. Zgleda, da ima trava v Ukrajini poseben okus, le kdo bi vedel.
No, vso pot nazaj nam je tako pripravljala različne prigrizke iz kisle smetane (dokazi sledijo že zelo kmalu). Ko ima mamica obsesije, zna na trenutke biti res zelo naporno …
Šofer na jutranji vožnji je z veseljem poslušal mamino razlago o včerajšnjih mestnih dogodivščinah in pripomnil, da je “Dream 1” med Ukrajinci zelo priljubljeno zabavišče.
V naši sobici na kliniki, pa nas je že pričakal moj novi prijatelj, ki sem ga takoj ponucala in porihtala, da mi je držal tablico z risanko.
Lina tu … zdaj pa le zamižite na eno oko vsi tisti, ki ste bolj občutljivi.
Ob drugi aplikaciji sem se kar zelo kregala na zdravnika – negodovala sem in spustila nekaj res mini solzic. Injekcij res ne maram, niso nič kaj zelo lepega in prijetnega, jaz pa sem dobila kar štiri. Auuččč …
Mami je hitela pihat v moj popek in je s čaranjem odvzela bolečino, ati pa me je tolažil z risanko.
Se pa moram kar malo pohvaliti, da nisem niti približno jokala tako zelo kot lani, ko so solze tekle v potokih, in niti približno nisem tulila tako na glas, kot sem lani, ko me je slišala cela klinika.
Potem, ko sem se potolažila od vsega hudega, je moj zdravnik v sobo prinesel tisto drugo, meni obljubljeno presenečenje, neko čudno, malo drugačno brizgo kot smo jih sicer vajeni. Le kaj hudimano je to za en čuden zvarek, sem se po otroško spraševala.
Zdravnik je staršema hitel razlagati, da je to novost pri apliciranju matičnih celic. Da gre za nasalno metodo apliciranja matičnih celic. Oh hvalabogu, da ni spet pikanja, sem si potiho mislila sama pri sebi.
Malo sem se nakremžila, saj gre ta reč od brizge nekoliko višje v nos, kot sem sicer navajena, jokala pa nisem prav nič, saj me ni prav nič bolelo.
Mami in ati sta nad napredki in nadgradnjami postopkov apliciranja matičnih celic navdušena. Prve dve leti so mi celice aplicirali na dva načina, letos pa kar na tri – preko infuzije (prvo apliciranje), injekcijsko v predel popka (drugo apliciranje) in nasalno, torej preko nosu, pri čemer se tekočina baje absorbira direktno v možgančke (tretje apliciranje).
Po končanih aplikacijah so me odpeljali v komoro na kisikovo kopel in potapljanje pod morsko gladino.
S težkim srcem smo se poslovili od zaposlenih v kliniki. Objeli smo se, si stisnili roke in v objektiv takole ujeli nekaj lepih spominov z našega druženja.
Takole pa je mene in atija v objektiv ujela mami, preden nas je šofer odpeljal nazaj v apartma.
POPOLDANSKI SPREHOD DO OBALE
Preden vas jaz, mala Lina, popeljem do “obale” Kijeva, vam moram predati sporočilo našega šoferja Maxima.
Maxsim pravi, da je predel Kijeva, kjer imamo apartma, in v bližini katerega je “obala”, med popularnejšimi v Kijevem. Mama je imela res “krompir”, da smo se znašli prav tu, čeprav dejansko ni vedela kaj je sploh rezervirala. No, važno da je v bližini voda …. ljubim vodo!
Po zajetnem počitku v apartmaju, ko smo se okrepčali z mamino kuho, smo se vsi trije odpravili na “obalo”.
Ukrajinci baje radi rečejo, da je to njihovo “morje”. V resnici je to ogromna reka, ki sliši na ime “Dneper”. Ukrajinci se v njej kopajo. Reka ponuja, kot boste lahko videli tudi sami, ogromno nekih zaposlitev in aktivnosti – ljudje se ob njej družijo, pojejo, plešejo, sončijo, vozijo po njej z najrazličnejšimi prevozni sredstvi, in ko je topleje, se v njej tudi kopajo.
Pristanišče ob sprehajalni poti je polno pedalinov.
Mami si je oči spočila na prečudovitem zelenem otočku, ki leži sredi reke “Dneper”.
Z atijem pa sva takole opazovala najrazličnejša vodna plovila.
Ohohhooo, česa vse ne vidiš pluti po tej reki ….
… od stričkov v nenavadnih šlaufih do “piratov s Karibov”. Prava paša za moje otroške oči.
Tako sem se pa jaz Lina puntala, da stran od vode ne grem. In kdo mislite da je na koncu zmagal, jaz ali ati?
NIHČE OD NAJU!!
No, zmagala je mami, ker je imela v apartmaju še polno za skuhat in popakirat, udarila je z roko “ob mizo” in pogajanj je bilo hitro konec.
In smo šli … jaz vsa v solzah, ati vdan v usodo, mami hiteča v trgovino.
Izsilila sem še zadnje fotke na spomin iz obale – iz tribun ob obali, da ne boste rekli, da vam ne pokažem vseh lepot, ki se skrivajo v okolici našega apartmaja.
In smo šli … nazaj proti apartmaju. Vmes smo se ustavili v večjem šoping centru in mama je bila navdušena nad njihovim lično urejenim lesenim zabojem za prodajo jajc (samopostrežba, rinfuza).
Ko je mama ugotovila, da se tudi v Kijevem najde nekaj podobnih proizvodov, kot jih ponujajo naše trgovine, se je razvila prava raziskovalna ekspedicija … vzela je fotoaparat in že je ni bilo več, z atijem sva komaj lovila njen korak.
Mama je brezglavo letala sem in tja, norela s spodnjega v zgornji štuk trgovine, navdušeno vzklikala in nama hitela razlagati, da to se pa dobi pri nas v Hoferju. Saj ne, da so se vsi ozirali za nami. Vse skupaj je pred očmi drugih izpadlo, kot da smo iz džungle pravkar uleteli v civilizacijo in nimamo najbolj osnovnih manir.
Vam povem, ni lahko biti otrok, sploh ne v šopingu z mamo, ki je obsedeni gurman za zdravo prehrano.
Sicer smo sedaj že v apartmaju. Mama kuha in pakira. Ata me lovi po apartmaju, ker je moje energije še vedno preveč. Jaz pa še sedaj objokujem ta pogled na vodo (p.s. poglejte tiste pirate tam v ozadju … noro).
Peti dan: Vračanje, Kijev - Užgorod v Ukrajini (sreda, 16. 6. 2021)
Lina tu. Kako ste? Jaz sem kar malo utrujena od vseh dogodivščin. Ste že obupali nad branjem? No, obljubim, da bo kmalu konec te “klobase”.
Danes je sreda zgodaj zjutraj … dan, ko se bomo začeli vračati proti domu.
Pred apartmajem je mami vztrajala še na spominski sličici z našim šoferjem Maximom, preden nas je ta pospremil do našega avtomobila, kateri nas je vse dni pridno čakal na varnem parkirišču EmCell klinike.
No tako …
… od tu naprej se prav veliko ne bo dogajalo, pravi mami. Vzdihuje nad tem, da bo veliko sedenja na riti.
Sama sem se med vožnjo odlično zaposlila. Skozi okno sem opazovala prevozna sredstva, ki jih pri nas na cesti nikdar ne vidim in od mamice terjala vsa pojasnila, kaj sploh jaz gledam. Ne zmorem se načuditi kaj vse se najde na ukrajinskih cestah.
Konjske vleke potujejo po zelo hitrih cestah (primerljivo z našimi avtocestami) in naj me koklja brcne, če ni to pri nas prepovedano. Avtobusi so … no, mama se je izrazila, da precej socialistični, karkoli že to pomeni. Starih avtomobilov, ki pri nas slišijo na ime “old tajmerji”, in se vsake toliko od njih, parkiranih ob cesti, močno (za)kadi, ne zmanjka, vsa Ukrajina jih je polna. Tu in tam pa ljudje ob cesti sprehajajo svoje živali – konje, krave, koze, ovce … čudno res, mi tako sprehajamo našega psa, kdo bi razumel.
In potem waaaaww … naš prvi postanek, da si prezračimo ritke in napolnimo lačne trebuščke.
Mamica mi je že lani obljubila, da se spet vrnemo v ta prečudoviti svet k jezeru v mestu Tyhomir … v ta meni tako všečen “senzorni park” (s takim imenom smo ga namreč krstili lansko leto).
Joj tale mivka, kako je fajna, vso bi vzela s seboj domov, pa še nisem našla načina kako, vedno mi nekako zdrsi skozi prste nazaj na tla. Očitno ji migracija ne diši in jo bomo morali redno obiskovati kar v Ukrajini.
Juhejjj, piknik na travi ob jezeru. Kaj si kot otrok lahko želim lepšega, kot so sonce, mivka, voda, piknik na tati in odlična družba mojih dveh.
In, da vas pobaram … No, to je to, kot sem vam pojamrala zgoraj, da mami povsod tlači surovo kislo smetano s tržnice. Ampak priznam, z jagodami, ananasom in breskvami, vse z ukrajinske tržnice, se je odlično prilegla mojemu želodčku.
Po pikniku na travi, kjer smo se dodobra okrepčali in podkrepili naše želodčke za nadaljnjo pot, je ati po vojaško zaukazal, da se moramo razmigati, saj je bila nadaljna pot do Užgoroda, kjer nas je čakal apartma, res še zelo dolga. Jejjj, sploh ni problema ati, sem si mislila, ti samo povej kaj, kje, kako … in akcija.
Igrali smo se, letali, nabirali rožice, lovili metulje in res s težkim srcem, tako kot že lani, zapustili ta naš skriti kotiček, “naš” prečudoviti obvodni senzorni park.
Vsaj nekje se vsi trije strinjamo, kar je redkost, da je to definitivno naš najljubši kotiček Ukrajine.
Šesti dan: Užgorod (Ukrajina) - Madžarska - Slovenija (četrtek, 17. 6. 2021)
Dobro jutro … no, če sem poštena je kar malo kislo, četudi se zunaj že svetlika sonček. Danes zapuščamo Ukrajino. Priznam, da je meni in mojima kar malo zlezla pod kožo. Občutja so mešana … veselimo se doma, a otožnosti ob odhodu ne zmoremo skriti.
Za poslovilca sta mi ati in mami dovolila, da sem se pred apartmajem (v mestu Užgorod) zelo zelo dolgo igrala na igralih.
Gugala sem se.
Plezala sem po plezalih in se spuščala po toboganu.
Vrtela sem se na vrtiljaku … to bi lahko počela ure in ure, ampak je prišel čas odhoda. Počasi smo zapustili apartma in v slovo pomahali igralom.
Iz Užgoroda smo počasi krenili proti mejnemu prehodu z Madžarsko.
Tudi letos je bila na mejnem prehodu Chop-Zahoni grozna gužva – čakali smo nekaj dolgih debelih ur, vseeno pa manj kot lani. Mama pravi, da sem bila zelo pridna in potrpežljiva. Poskrbela sem, da so me vsi čakajoči spoznali in vzljubili. Poskrbela sem tudi, da atiju in mamici ni bilo dolgčas, povsod sta me morala loviti.
Pot čez Madžarsko mi je bila všeč, bila je mirna, v avtu sem poslušala pravljice in se igrala z mamo.
Domov smo se utrujeni, a polni prijetnih spominov, vrnili pozno popoldne. Najprej smo moji babi pokazali vse slike, ki jih je moja mami pridno lovila v objektiv.
Oh kako sem bila vesela domače večerje, naše postelje, mojega mačka Gizma in moje psičke Elli. Doma je še vseeno najlepše.
Konec je padel v lonec
Za konec bi sem vam jaz Lina in tudi moja starša, radi zahvalili, ker ste mi z donacijami omogočili, da lahko v Ukrajini redno prejemam aplikacije z matičnimi celicami. Jaz in mojo starša pa vam obljubljamo, da vas bomo o vsem dogajanju pridno obveščali.
Čaw baw … se vidimo in beremo zopet naslednje leto, ko bom Ukrajino obiskala že četrtič. Se že veselim!
Vaša Lina.
POMEMBNO: Vse slike in videi, na katerih je zaposleno osebje s klinike, so objavljeni z dovoljenjem klinike. Slike prevajalca, pa so objavljene z njegovim osebnim privoljenjem.