matične celice

Druga aplikacija z matičnimi celicami v ukrajinskem Kijevu (18. do 22. julij 2020)

Predpriprave na pot v Kijev

Predpriprave na pot v Kijev so se letos, na račun vseh ukrepov v povezavi s COVID-19, pričele nekoliko bolj zgodaj, in sicer meseca maja v obliki korespondence z osebami s položajev. Kot mama sem iskala ne samo informacije, kako bo pot v vsem tem kaosu sploh potekala, ampak tudi podporo v primeru morebitnih težav na poti. Ker imajo letala trenutno pogosto odpovedane lete, smo se odločili za potovanje z avtomobilom.

Pred odhodom je seveda potekala borba z birokracijo, mapa za Kijev se je debelila, več papirjev je pomenilo več možnosti, da na uspe vstopiti v Ukrajino, ki je bila na nezavidljivem rdečem seznamu držav glede na okuženost s KOVID-19.

Izpred domače hiše na 1600 km dolgo pot do Kijeva (sobota, 18. 7. 2020)

pot v Kijev
Arhiv družine Šukelj: izpred domače hiše.

Polno pripravljeni in opremljeni, da je naš mali avtek kar pokal po šivih, smo se v soboto, 18. 7. 2020, v zgodnjih jutranjih urah, odpravili na pot.

Seveda je na poti šlo marsikaj narobe, saj teorija je eno, praksa popolnoma nekaj drugega. S prstom po zemljevidu je potovanje povsem drugačno kot v sami reali. A ker smo se vrgli v morje, nevedoč kaj nas dejansko čaka, smo nekako splavali, sicer s časovnimi zamudami, z nekaj skravžlanimi možgani in z občasno prisotno tetko paniko (joke), a na cilj še vseeno prišli pravočasno.

Naša pot s prstom po zemljevidu

Vir: Splet

Načrt naše poti je v grobem izgledal nekako takole.

SLOVENIJA: Sevnica – Celje – Maribor – Murska Sobota – Lendava – Pince (mejni prehod z Madžarsko)

MADŽARSKA:  Murarátka – Székesfehérvár – Budapest – Nyíregyháza – Beregsurány – “Záhony -Chop” (mejni prehod med Madžarsko in Ukrajino)

UKRAJINA: Užgorod – (Mukačevo) – Stryi – Lvov – Rovno – Novohrad-Volynskyi – Zhytomyr – Kyiv

Pot čez Madžarsko

Mejni prehod Pince smo prešli brez težav, pravzaprav na mejnem prehodu ni bilo nikogar, tudi pot po Madžarski je potekala mirno, s postanki na njihovih lično urejenih počivališčih, kjer smo si v miru privoščili obrok hrane.

Glede na to, da smo na Madžarsko prišli iz Slovenije,  torej »države v zeleni coni«, nismo imeli pri potovanju preko Madžarske nikakršnih omejitev. Še najbolj smo trepetali glede potencialne gužve na mejnem prehodu, ki pa je na našo srečo ni bilo, pred nami so bili na mejnem prehodu Záhony-Chop zgolj trije avtomobili.

Arhiv družine Šukelj: na lično urejenem Madžarskem počivališču.

Zmaga na ukrajinskem mejnem prehodu

Vseeno se je zakompliciralo na ukrajinski carini (Chop), kjer so nas zadržali nekje 45 minut in nas gledali kot bi prišli z vesolja in ne s Slovenije 😊 Žegenj za vstop v državo »niso bili prvobitno naši pasoši«, ampak t.i. kovid certifikat – zavarovalna polica za tujino, ki krije zdravljenje za covid19, sodno prevedena v ukrajinski jezik. Od nas so želeli še prometno dovoljenje in mednarodno vozniško dovoljenje.

Po nekje 45 minutah so nas le požegnali za vstop v državo Ukrajino in odpravili smo se novim dogodivščinam naproti. Juhej, zmagali smo, uspel nam je vstop v državo, ki vse do 1. julija 2020 ni dovoljevala vstop/izstop nobenemu tujcu.

Ura je bila pozna, v Ukrajini se je premaknila za debelo uro naprej, čas je bil za prvo nočevanje v apartmaju mesta Užgorod.

Pot od Užgoroda do Kijeva (nedelja, 19. 7. 2020)

Spočiti in s pripravljeno hrano za na pot smo se v zgodnjih nedeljskih urah odpravili proti Kijevu. Do prvega večjega mesta imenovanega Lvov, ki je bil od Užgoroda oddaljen več kot 250 km, je bila cesta slaba, polna lukenj, nekaj časa dvopasovnica, potem spet enopasovnica, vožnja tu je potekala počasneje kot sva z možem pričakovala, ko sva načrtovala pot.

Kljub slabi cesti pa smo bili nagrajeni z idilo ukrajinske izven mestne pokrajine – s prečudovitim, rahlo hribovitim svetom narave, ki je spominjal na Malo in Veliko planino. Le občasne manjše vasice so pričale o neizmerni revščini tega predela Ukrajine.

Za češnjico na vrhu smetane, pa so poskrbeli nostalgični prizori, ki jih pri nas ne vidimo več prav pogosto (ali pa sploh ne): stari avtomobili (oldtajmerji), senene kopice, številne konjske vprege (p.s. traktorja nismo videli nikjer),  nonice z rutami, ki so sprehajale svojo edino kravico, pastirji, ki so čuvali večje črede živine itd.

l

Arhiv družine Šukelj: senene kopice (predhodnik današnjega kozolca)
📣 Odpri zvočnik.

Po nekaj urah idilične vožnje se je narava počasi začela prevešati v vedno bolj z mestom posuto pokrajino, srečevati smo pričeli prve traktorje, tovarne, trgovine itd. Dospeli smo v mesto Stryi, od koder nas je pot kaj kmalu pripeljala na obvoznico enega največjih Ukrajinskih mest »Lvov«, kjer smo končno na enem izmed bencinskih servisov, našli »exchange kiosk« in smo evre zamenjali za ukrajinske grive.

Bolje pozno kot prepozno smo pispeli v Kijev

Kot dogovorjeno s kliniko, ki nas je spremljala na naši poti, sploh v nedeljo, ko je bila v pričakovanju, da naše vozilo sprejme na njihovo skrbno varovano parkirišče, zaščiteno z ograjo in varnostnikom in nas šofer klinike od tam dalje zapelje do rezerviranega apartmaja, smo na obvozu mesta Tyhomir, ki je nekje slabe 150 km oddaljen od Kijeva, kontaktirali prijazno gospo receptorko. Dogovorili smo se, kje nas bo čakal šofer, da nas vodi do klinike.

Arhiv družine Šukelj: Kijev

Na cilju pred kliniko v Kijevem

Prometa v nedeljo se je trlo, vsi so pred ponedeljkom tiščali nazaj domov v Kijev, niti štiripasovnica ni zdržala, da ne bi prihajalo do zamaškov. Pred ogromna vrata klinike, smo prispeli pozno, ob nekje  22. uri po ukrajinskem času. Bili smo utrujeni. Merilec kilometrine v avtomobilu je tisti moment kazal skoraj1600 km.

Arhiv družine Šukelj

Sprejel nas je prijazen šofer, ki nam je pokazal naše parkirno mesto, nam pomagal robo preseliti v njegov avtomobil, nas odpeljal proti apartmaju, vmes pa prijazno poklical lastnico in ji naznanil, da prihajamo. Po nekje 30-minutni vožnji, smo kočno prispeli v 16-nadstropje ogromne stavbe, kjer nas je čakal udoben apartma.

Prvi dan na kliniko (ponedeljek, 20. 7. 2020)

Zjutraj smo se zbudili v lep sončen dan. Nasploh nam je bilo vreme na poti naklonjeno. Imeli smo zgolj dve nevihti, pa še ti dve med vožnjo na poti v Kijev, ko smo bili varno pospravljeni v avtomobilu.

Arhiv družine Šukelj: jutranji pogled s 16-nadstropja apartmaja v Kijevem.
📣 Odpri zvočnik.

Naj povem, da je bil datum za terapijo izbran s pomočjo gospe, ki se ukvarja z astrologijo, ga. Nike Middleton, saj je dokazano, da ima lunin čas lahko veliko moč pri uspešnosti terapije. In tako se je rodil za Linico ugoden datum 20. do 21. 7. 2020 😊

Šofer nas je pred apartmajem čakal natančno ob 9:00. Komaj sem čakala, da prispemo, da vidim njihovo novo kliniko (lani smo bili še na predhodnici te nove klinike, na drugi lokaciji), ki se je izkazala za pravo estetsko mojstrovino, z velikim in lično urejenim parkom pred kliniko, predvsem pa v nekajkratni velikosti prejšnje.

Arhiv družine Šukelj: pogled na prikupen park klinike.

Osebje na kliniki, vključno z Lininim doktorjem, nas je prijazno sprejelo in nas odpeljalo v čisto našo sobico, s prečudovitim pogledom na park (slika zgoraj), dvema posteljama, mizico in luksuzno kopalnico s tušem. Postopek je stekel po že ustaljenem redu, tako kot lanski september.

Arhiv družine Šukelj: Lina na kliniki.

Medicinska sestra je Lino najprej stehtala, nato so ji vstavili kanilo, preko katere so ji na tešče odvzeli kri. Urin smo prinesli s seboj iz apartmaja. Po opravljenih preiskavah so nam pripeljali pregrešno dober zajtrk, imeli smo čas, da v miru pozajtrkujemo in se pripravimo na pričetek terapije z matičnimi celicami.

Arhiv družine Šukelj: zajtrk po kraljevsko.

Pred samo terapijo, sva bili z Lino povabljeni v hiperbarično kisikovo komoro, kot predpripravo na prvi del aplikacije z matičnimi celicami.

Arhiv družine Šukelj: Midve v komori.
Arhiv družine Šukelj: Lina v podmornici z risanko.
📣 Odpri zvočnik.

Takoj po hiperbarični kisikovi komori je sledilo apliciranje prvega dela matičnih celic preko kanile – preko infuzijske tekočine.

Arhiv družine Šukelj: Linin prvi odmerek matičnih celic.

Bogatejši za drobcene majhne čudeže, ki so sedaj »plavali« v organizmu naše Line in se veselo lotevali dela, za katerega so ustvarjeni, in ki ga opravljajo z mojstrsko odliko, smo se vrnili v apartma, še vedo utrujeni od dvodnevne naporne poti. Tisti dan je bil namenjen počitku in regeneraciji, sploh, ker je bila pred nami zopet dolga pot nazaj proti Sloveniji.

Arhiv družine Šukelj: popoldanski počitek.

Drugi dan na kliniki in na pot proti domu (torek, 21. 7. 2020)

Kliniko smo lepo prosili, da nas sprejme v čim bolj zgodnjih jutranjih urah, saj smo vedeli, da moramo na pot proti domu kreniti čimprej, sicer se bo eno vmesno nočevanje spremenilo v številko dve, tega pa nismo želeli, saj smo želeli številko dve pokoristiti v domači postelji.

Šofer nas je tako pred apartmajem, kot urc’a natančen, čakal že ob 8:00. Pomagal nam je v avto znositi vso našo robo, z Lino pa sva na recepciji vrnili ključ od apartmaja.

Takoj, ko smo dospeli na kliniko, sva šli z Lino v hiperbarično kisikovo komoro, mož pa je skupaj s šoferjem odpeljal robo v naš avtomobil in ga uredil za na pot. Skoraj sočasno smo se vrnili nazaj v našo sobo na kliniki, ko sta na vrata potrkala dva doktorja in medicinska sestra. S seboj so pripeljali tudi čudežno zdravilo v 6 odmerkih – drugi del aplikacije z matičnimi celicami, in sicer v obliki šestih injekcij, ki jih je Lina dobila v dobro oživčen telesni predel, to je predel okrog popka.

Arhiv družine Šukelj: Linin drugi odmerek matičnih celic.

Na kliniki je zaposlene vidno skrbela naša pot nazaj, zato so nas založili s hrano, vodo in sokovi, šoferja pa prosili, naj nas pospremi ven iz največje mestne gneče. Ob odhodu je nastala še poslovilna sličica, v spomin na prijetno druženje.

Lina v prijetni družbi svojega doktorja in prevajalke.

V dar smo pred odhodom prejeli tudi letošnji pristni ukrajinski med.

Arhiv družine Šukelj: podarjeni med s strani ukrajinske klinike.

Pot proti domu (od mesta Kijev do Stryi)

Pot nas je vodila za šoferjem do hipermarketa “Novus”, lociranem proti centru mesta, saj je Lina potrebovala svojo dietno hrano. Šofer je moža pospremil v trgovino, kjer mu je pomagal z nakupom, medtem sva z Lino čuvali avtomobil. Šofer nama je predal še nekaj navodil za nadaljnjo pot, potem pa smo se poslovili.

Arhiv družine Šukelj: naš osebni šofer.

Obujali smo spomine na lani, ko smo potovali z letalom

Vračali smo se po isti poti kot smo prišli. Ustavili smo se pri restavraciji z bungalovi, imenovani “Yellow Plane”, kjer je Lina oddirjala na ogled letala. Še od lani, ko je letala in letališče videla v živo in neizmerno uživala v vožnji z »Ukraine International Airlines letalom«, si povsod ogleduje letala in kaže na njih s prstom. Seveda smo ji naredili spominek in ta zanjo veličasten moment, ko je od navdušenja lupčkala atija, ujeli tudi v objektiv.

Arhiv družine Šukelj: Lina z atijem ob letalu.

Kosilo ob prečudovitem jezeru in žur na mivki

Ker se vsaka vreča enkrat sprazni, so se spraznili tudi naši želodci, ki so glasno opozarjali na postanek in na čas za kosilo. V okolici Tyhomirja smo tako postali pri simpatičnem jezeru, ki smo ga opazili že na poti v Kijev in že takrat je padla odločitev, da se za nazaj tam ustavimo in imamo kosilce ob jezeru. Del jezera je praktično ob cesti, zato ni bilo potrebe, da skrenemo izven naše poti potovanja. Cesta okrog jezera se je iz makadama kmalu spremenila v mivko, v senzorni park za našo Lino.

Arhiv družine Šukelj: nepozabno senzorno doživetje.
Arhiv družine Šukelj: ena z atjem.
📣 Odpri zvočnik.

Po debeli uri smo kot tri umazani pujsi odpujsali nazaj proti avtomobilu, vsi z grenkobo v srcu, saj bi najraje tam ostali do večera, a pred nami je bilo še 650 km poti do rezerviranega apartmaja v mestu Stryi.

Arhiv družine Šukelj: in odpujsali sva proti avtomobilu.
📣 Odpri zvočnik.

Ob dokaj pozni uri smo le dosegli naš apartma v mestu Stryi, veseli predvsem tuša in postelje, saj smo bili še vedno vsi umazani od mivke in utrujeni od dolgega dne, dogodivščin in premnogih prevoženih kilometrih.

Arhiv družine Šukelj: ukrajinski približek avtoceste.

18-urna pot do doma, Stryi - Slovenia
(sreda, 22. 7. 2020)

Zjutraj smo na pot startali ob 8:00, saj se je Lina morala spočiti, zavedala sva se, da je pred nami res dolga pot, najdaljša od vseh doslej, saj na Madžarski, kot tranzit, ne bomo smeli nočevati, od tu dalje smo morali priti direktno do domače hiše.

Pot nas je vodila mimo spomenika, postavljenega sovjetskemu osvoboditleju v kraju Skole (Lvov), kjer je Linica štuporama pojezidla okrog res ogromne skulpture in uživala v še meglenem, rahlo oblačnem jutru, ko se je sonce ravno pričenjalo prebujati izpod temnih obalakov.

Arhiv družine Šukelj: pri spomeniku sovjetskega osvoboditelja (Skole, Lvov, Ukraine)

📣 Odpri zvočnik.

Do mejnega prehoda smo imeli nekje 290 km, spet smo se vračali čez pokrajino posuto s senenimi kopicami, ki je spominjala na Malo in Veliko planino. Prav tu se je rodila tudi Linina dolgo pričakovana zgodba z deklico Babuško, ki si jo je želela vse od lanskega leta, ko jo je prvič videla v apartmaju v Kijevem, ko smo bili tam na prvi terapiji z matičnimi celicami. Prav tu, sredi nikjer, je stala trgovinica s spominki, kjer smo Lini kupili njeno prvo Babuško.

Arhiv družine Šukelj: trgovina s spominki.
Arhiv družine Šukelj: tri Babuške v eni.

In se je ustavilo

Pred ukrajinskim mejnim prehodom Chop pa se je začelo ČAKANJE! Ob točno 12:58 (po ukrajinskem času) smo se ustavili pred kolono avtomobilov in ugasnili motor. Po nekje 1 uri in 45 minut sončne pripeke, je vojak končno dvignil rampo in nas spustil do ukrajinskih carinikov, ki so nam pregledali potne liste. In čakanje se je nadaljevalo… Kar hitro smo prišli do ugotovitve, da mora biti na madžarski strani precej pestro.

Arhiv družine Šukelj: naš ati na ukrajinski carini Chop.

Ob 14:45 smo končno uspeli priti čez ukrajinski mejni prehod. V vmesnem prostoru (viaduktu), med obema mejnima prehodoma, pa se je pravo mukotrpno čakanje šele začelo.

Arhiv družine Šukelj: gneča avtomobilov na mostu med mejnima prehodoma Chop-Záhony.
Arhiv družine Šukelj: pridno čakam.

Po urah čakanja smo se končno prebili na pozicijo, kjer smo bili med nekaj naslednjimi srečneži, ki smo bili sprejeti v ožji krog avtomobilov, namenjenih carinski obravnavi.

Arhiv družine Šukelj: tik pred carino Záhony
Arhiv družine Šukelj: utrujena po dolgem čakanju.

Ob točno 18:30 po ukrajinskem času, so nas na carini Záhony, po dolgem pregledu, po tem, ko so nam spraznili več kot polovico avtomobila, nam poskenirali vse nahrbtnike in potovalke, kočno opremili z etiketo »Only for transit« in požegnali naš odhod proti Sloveniji. Na mejnem prehodu Chop-Záhony smo tako skupno čakali 5 ur in pol, dragocen čas, ki je šel v nič.

Arhiv družine Šukelj: požegnana pot do Slovenije.

Od Madžarske do doma

Do mejnega prehoda s Slovenijo (Pince) smo čez celotno Madžarsko rabili nekje 5 ur vožnje. Na Pince smo dospeli še pred polnočjo in naleteli na zelo neprijaznega policista. Izvršil se je uradni popis, ki je zaradi prihoda z rdeče cone vodil v pričakovano 14-dnevno karanteno.  

Domov smo prišli nekaj pred drugo uro ponoči, hvaležni, da bomo končno spali v domači postelji. Naš merilec kilometrine je ob parkiranju pred domačo hišo pokazal norih 3196,5 prevoženih kilometrov, ki smo jih naredili v zadnjih petih dneh našega road tripa.

Arhiv družine Šukelj

Lina po drugi terapiji z matičnimi celicami

Veliko vas je, ki me sprašujete kako je po terapiji?

Naj na tejle točki vsem skupaj razložim, da gre za obnovitveni odmerek, ki bo, če bo šlo po naši sreči in pričakovanjih omogočil,  da se napredki nadaljujejo tako nekako kot so se do sedaj. Več o tem pa v naslednjih mesecih, ki   prihajajo …

Arhiv družine Šukelj: učim se črk.
Arhiv družine Šukelj: Lina s knjigo "Črke in besede".

Ocena potovanja z avtomobilom

Bi kaj spremenili? Ja, vendar zelo malo, veliko večino bi ohranili.

Kaj bi spremenili?

  • Čez mejni prehod bi se v Slovenijo vračali ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah.
  • Vse nočitve bi rezervirali že v naprej.
  • Tudi za nazaj bi z veliko verjetnostjo nočevali v mestu Užgorod in ne v mestu Stryi.
  • Vzeli bi si kakšen dan ali dva več, da bi pot potekala bolj umirjeno.

Je bilo ceneje ali dražje? Mi smo prišli, stroškovno gledano, čez nekoliko ceneje kot leto nazaj, ko smo potovali z letalom. Bencin v Ukrajini je namreč zelo poceni (točijo 95-ko), prav tako prenočišča.

Bomo še šli z avtomobilom? Absolutno JA, nam je bilo pisano na kožo, ampak to smo mi, mogoče komu drugemu tak način ne bi ustezal.

Zahvala

Za konec bi se kot družina radi zahvalili tudi vsem, ki ste pomagali z informacijami in realizacijo našega potovanja na zdravljenje, ki ste postali košček mozaika na Linini poti k samostojnosti. Ni vas bilo malo in prav vsak izmed vas nam bo ostal v nepozabnem spominu.

Še enkrat smo dokazali, da je v slogi moč.

Zahvaljujemo se celotni ekipi, ki si je vzela čas, dopust in dobro voljo, se dobesedno preselila v našo hišo in celih pet dni bdela nad našim domom, kmetijo in živalcami.

Hvala vsem donatorjem (društvom, podjetjem, posameznikom in nenazadnje medijem), ki ste Lini omogočili terapijo z matičnimi celicami v Kijevem.

Zahvaljujemo se tudi vsem na položajih, ki so nam ponudili podporo:

  • Tomažu Liscu (ki nam je brezpogojno ponudil pomoč),
  • ga. Nussdorfer (s predsedniške palače),
  • g. Kokalju in ga. Strgar (Veleposlaništvo RS v Budimpešti),
  • vsem zaposlenim na Veleposlaništvu RS v Kijevem,
  • g. Dovžanu (MZZ),
  • g. Mravljaku (MNZ),
  • ga. Sterle Glaner in dr. Marjeti Recek (MZ),
  • sodni tolmački za ukrajinski jezik ga. Glažar Berčič in
  • mnogim drugim posameznikom z vrha, ki so nas zasuli s koristnimi informacijami, dobrimi željami in podporo.

Iskrena in srčna hvala g. Menciniju iz Veleposlaništva RS v Kijevem in njegovi ženi ga. Darji Zorko Mencin, ki sta se zelo zavzela za nas in budno spremljala našo pot.

Hvala tudi Sanji Slemenšek in Galu Safran iz Rotaract Kluba Sevnica, ki sta nam bila v veliko pomoč pri predpripravah na Kijev.

Hvala Ukrajinki Ines, ki je pomagala z neuradnimi prevodi dokumentov.

Hvala tudi dobri vili Larisi Štoka, ki nam je ponudila vso pomoč in podporo, v kolikor bi šlo na poti kaj narobe.

Hvala astrologinji Niki Middleton, za vpogled v astro svet, ki je Lini omogočili zdravljenje v njen ugodnem času za terapijo z matičnimi celicami.

Hvala ukrajinski kliniki v Kijevem, ki nam je v dneh pred, med in po potovanju zelo stala ob strani, in nam je bila na voljo za pomoč glede vsega.

Hvala Lininemu doktorju, prevajalki, gospe na recepciji klinike (ki nam je bila na voljo ravnodane 24 ur/dan) in nenazadnje našemu šoferju, ki je svoje delo opravil vrhunsko.

Hvala vsem, ki ste nas spremljali in vesolju pošiljali pozitivno energijo, da smo premagali vse ovire, do časa prišli na cilj in se varno vrnili nazaj v objem doma.

KLJUB TEMU, DA SMO BILI NA POTI SAMI, SE NITI ZA TRENUTEK NISMO POČUTILI OSAMELJENE. VEDELI SMO, DA  VAS JE TISTE DNI POLNO DIHALO Z NAMI, ZA KAR SMO NEIZMERNO HVALEŽNI.

Za konec

Hvala možu, ki je odličen šofer in se odlično znajde na cesti, brez njega bi bila naša pot veliko težje izvedljiva.

Hvala moji mami, katere pomoč je veliko pripomogla k našemu potovanju.

Hvala Lini, ki se je izkazala kot zelo strpna. Z njo res nismo imeli nikakršnih težav.

Hvala Liji, ki je bdela nad nami in nas na poti skrbno varovala.

Hvala navigaciji, da nas je na cedilu pustila zgolj enkrat, ko je zaradi vročine fajn zakuhala in smo ji morali dati pol ure pavze, nam pa pol ure čas za napolnit lačne želodce.

Hvala avteku, da je zdržal pot.

Ah, da ne bo kdo vprašal, da kaj pa jaz? Bravo meni, ki mi je uspelo solidno zorganizirati tale road trip 😳😳 (zardevam).

Arhiv družine Šukelj: pozdrav od Line.

SE BEREMO NASLEDNJE LETO

To je to 😊 Pretolkli smo se do konca našega potovanja

Se vidimo naslednje leto.

Pozdrav od vseh nas 👨‍👩‍👧

In en velik ČAW BAW od Line 🙋‍♀️.