Sedma terapija z matičnimi celicami v ukrajinskem Kijevu (15. do 20. 8. 2026)

Ko ljudem povem, da odhajamo v Ukrajino, vedno dobim tisti debeli začudeni pogled s spremljajočim stavkom: »Ampak a ni tam sedaj vojna, mediji nenehno prikazujejo porušena mesta, tudi porušen Kijev?«

Dajmo malo o Ukrajini, brez filtra.

Da, v Ukrajini poteka vojna, a vsekakor ne taka, kjer se po cesti vozijo tanki, kjer je vsepovsod vojska, kjer te za vogalom čaka ostrostrelec oz. snajper, tak kot iz filma Ne joči, Peter.

Presenetljivo je, da npr. na cesti skoraj ne vidiš vojske, pravzaprav skoraj ne vidiš sledi vojne, je pa ogromno policajev. Tu se dela malo drugače kot v Sloveniji. Sem in tja je moč videti odtis vojne, tudi z elektriko so na trenutke težave in, kot mi pove znanka iz Kijeva, jih to še posebej močno zaznamuje pozimi.

Današnje tako imenovane vojne so precej bolj strateške. Ne leti kar nenehno in vsepovsod. Napadi so usmerjeni, zgodijo se občasni balistični in dronski napadi, vendar pa pomemben del teh prestreže protiletalska obramba.

Ker smo z Lino na račun njenih terapij redno na slovenskih cestah in tudi na Ljubljanski obvoznici, lahko mirne duše rečem, da vidim, koliko nevarnosti skrivajo slovenske ceste. Če gledam zgolj svoj osebni občutek, se mi zdi, da je verjetnost, da se mi nekaj zgodi na primer na ljubljanski obvoznici, precej večja, kot da se mi nekaj zgodi ravno v tistih treh nočeh bivanja v Kijevu. In če bi se že zgodil tisti 0,001 %, potem res ne zmorem reči drugega, kot da mi je bilo usojeno oziroma namenjeno … in bi se mi potemtakem zgodilo tudi v Sloveniji, mi zato ne bi bilo treba hoditi v 1.500 km oddaljeno državo.

In ne, ne leti po zraku vsepovsod strelivo, mi nismo srečali, hvalabogu, niti tako zelo opevanih dronov.

Ko se ozreš naokoli in opazuješ utrip Kijeva, ni popolnoma nič drugače, kot bi bilo sredi Ljubljane ali Maribora oziroma sredi katerega koli večjega oz. manjšega slovenskega mesta.

Prav tako se zdi, da ni tako kot se prikazuje, da bi bili kar vsi moški avtomatično vpoklicani v vojsko. Vsaj na ulicah človek ne dobi takšnega občutka – trudila sem se opazovati razmerje med moškimi in ženskami in zdi se mi, da je še vedno precej podobno tistemu pred vojno.

Z izjemo občasnih alarmov tu življenje teče dalje kot poprej …

… družinice se sprehajajo po mestu in nakupujejo po trgovskih centrih; mamice vozičkajo dojenčke; igrišča so polna otrok; parki (ki imajo še podobe pravih parkov) so polni družin, starostnikov in sprehajalcev psov; vodne fontane so pravi žur za otroke vseh starosti; posamezniki športajo; starostniki sedijo po senčkah in se pogovarjajo; povsod se sliši otroška radoživost, mladi (verjetno tudi odrasli) pa poskrbijo za žur pozno v noč, ki zna zmotiti spanec takih, ki smo bolj zgodnje ptice, kar se tiče odhajanja v posteljo.

Dan v Kijevu torej poteka kot povsod drugje …

… ljudje odhajajo na delo in se vračajo nazaj domov; vse je odprto – trgovine, restavracije, zabaviščne zadeve, hoteli, živalski vrtovi itd.

Pravzaprav je Ukrajina tudi turistično odprta država. Za vstop ne potrebuješ nobenih posebnih dovoljenj, v državo lahko vstopajo tudi turisti. Kaj nam/vam to pove?

Vsi ti alarmi (v noči iz ponedeljka na torek jih je bilo kar nekaj) so hkrati opomnik in preizkus, kako mirne živce zmoreš ohraniti v času napetosti.

Na poti v živalski vrt sem opazovala velike stavbe in široka cestišča Kijeva.

Ugotavljala sem, kako luštno je mesto Kijev. Odprto, s širokimi večpasovnicami, ni nabasano … je mesto, ki diha. Nikjer ni opaziti strogega reda, značilnega za marsikatero evropsko mesto, vse je bolj sproščeno, lahko bi rekli, da bolj naravno (divje).

Četudi je mesto izredno veliko in ima okrog 2 milijona prebivalcev, zelenje razbije občutek betona in asfalta, ljudje pa se kar porazgubijo in sploh nimaš vtisa, da je njihovo število tako vrtoglavo.

In medtem, ko je pri nas že marsikje vse sterilno posekano, čisto in iz »kamna«, je tu vse ravno obratno.

Ljubljana baje sicer nosi naslov najbolj zelenega evropskega mesta (naziv za najbolj zeleno prestolnico Evrope je prejela leta 2016), a se žal v tem ne zmore kosati z ukrajinskim Kijevom.

Kijev je res izredno zeleno mesto. Navkljub ogromnim in veličastnim stavbam daje na trenutke vtis, kot da si sredi džungle. Veselje je gledati vso to drevje, tu očitno ni moderno, tako kot v naši preljubi Sloveniji, da se drevesa izsekavajo.

Prav tako skoraj nič nima reda – drevesa ne rastejo v vrstah, zelenice niso strogo pokošene, gredice niso urejene kot s slike na razglednici … vse deluje na način, kot da bi zraslo tam, kjer je padlo.

Trenutno, ko te vrstice zapisujem v svoj dnevnik, sedim v hotelu v Ukrajini (ponedeljek, 17. 8. 2026, ura je 22:09, policijska ura se začne ob 00:00 in traja do 5:00), od zunaj pa se z igrišča še vedno sliši razigranost, smeh in vzklike otrok. Zunaj so otroci in mladostniki skupaj s starši do pozne noči.

Takšen je realen trenutni utrip mesta Kijev.

Kot zanimivost, ki mi jo je zaupalo kar nekaj Ukrajincev, da imajo Ukrajinci nas Slovence zelo v čislih. Pravijo, da smo njihovi bratje oz. sestre – saj smo vendar Slovani. Z veseljem bi bili naši sosedje. Marsikdo si z veseljem vzame čas, da kakšno reče z nami.

Sklepam, mogoče se motim, da prav tu tiči razlog, da na ukrajinskem mejnem prehodu Slovenci načeloma nimamo večjih težav, vsaj mi jih nismo nikoli imeli. Povsem druga zgodba pa so Poljaki. Ob prihodu iz Ukrajine nam vedno v popolnosti zagrenijo dan.